GARAGE EXPLOSION 2010, 8. 10. 2010; Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor

* V petek se je v mariborski Pekarni, natančneje v dvorani Gustaf, odvijal že šesti rock'n'roll festival »Garage Explosion«. Več kot očitno je, da se je festival razvil v zrelo, dovršeno in močno rock'n'roll tvorbo, tako po formalni kot tudi po vsebinski plati. Predstavlja enega od najpomembnejših rock'n'roll dogodkov, ne samo v kontekstu Slovenije, temveč veliko širše. V Evropi je pravih rock festivalov z močnim in neoporečnim vsebinskim programom čedalje manj, tako da tudi zaradi tega »Garage Explosion« predstavlja enega od pomembnih ključev za razvoj tovrstne kulture. Odlična programska politika organizatorjev je tokrat poskrbela za pestro mednarodno udeležbo garažnih rockovskih bendov, z močnimi »headlinerji« The Morlocks na čelu. Velikemu entuziazmu vseh vpletenih se imamo zahvaliti, da ima Slovenija tako pomemben rockovski dogodek, ki je bil tokrat tudi zelo dobro obiskan.

Nepozaben večer se je pričel z logaškim triom Barely Modern. Mladi predstavniki novega vala slovenske rockovske scene si pridno nabirajo izkušnje na domačih rockovskih odrih. Po lanskoletni turneji v sklopu Klubskega maratona 09, so si nabrali dovolj samozavesti, da na odru delujejo neobremenjeno in sproščeno. Njihova izvedba je bila tudi tokrat povsem korektna, vendar ni uspela prebuditi zbrane publike. Nekatere njihove skladbe so bile tokrat pretirano razvlečene, če ne že kar predolge. Za otvoritev festivala bi si lahko omislili krajši nastop.

Publiko so uspeli razvneti šele Rečani My Buddy Moose. Njihovo pristno kombiniranje countryja, rythm & bluesa in rocka je bilo tudi tokrat izvedeno vrhunsko. Gre za izvrstne glasbenike, ki so tehnično izjemno podkovani, poleg tega imajo tudi dovršen odrski nastop. Njihova verzija tako imenovane »americane« ni namenjena zgolj strastnim rockerjem, temveč tudi širši publiki, ki jo hitro zapeljejo tudi zvoki njihove električne mandoline. My Buddy Moose so bili tudi tokrat odlični in če bi svoj nastop skrajšali vsaj za četrtino, bi lahko rekel, da so bili presežni. Na festivalu res ne bi bilo potrebno toliko časa vztrajati na odru.

Sledil je beograjski trio Šmajser, ki je predstavil pravo šolo tipičnega beograjskega »high energy rock'n'rolla«. Trio je zaznamovan z izjemno sproščenostjo in močno energijo. Kombinacija pristnega rock'n'rolla in »high energy« kitarskega pristopa, se je tokrat obnesla solidno. Zvočno bend ni bil najbolj prepričljiv. Basovske linije so pretirano zasenčile zvok kitare. Izvedbeno je ritem sekcija na trenutke celo šepala, tudi pevčev glas je deloval nekako utrujeno, toda to ni izničilo njihovega uživaškega pristopa, ki pa je v končni fazi bistvo rock'n'rolla. Šmajser imajo močno vsebino, ki jo bodo tehnično prav gotovo še izpilili v prihodnosti.

Angleško-slovenska naveza Nero Burns je tudi tokrat funkcionirala odlično. Takoj po Beograjčanih so zasedli mali stranski oder in nabrusili podplate zbrani množici. Trio zelo pristno kombinira žanre, kot so psychobilly, garažni rock in punk, v hedonistično rock'n'roll enoto, ki razvname še tako izbirčnega rokerja. To je seveda možno le z močno ritem sekcijo, ki je tudi tokrat delovala nezmotljivo, z odlično kitarsko izvedbo in super preprostimi rock'n'roll skladbami, ki imajo v sebi veliko srce in željo. Mene so najbolj navdušili z izvedbo skladbe »Missing Link«, ki je priklicala v spomin veliki duh Linka Wraya. Kljub temu da je bil zvok na malem odru nekoliko manj prodoren kot na velikem odru, so uspeli Nero Burns s svojo pristno energijo očarati zbrano množico. Bravo, Nero Burns. Vsekakor gre za zasedbo, ki bi si v slovenskem prostoru zaslužila več pozornosti.

Medtem so se na velikem odru že pripravili izjemni The Morlocks. Zelo dobra je bila odločitev organizatorjev, da so za »headlinerje« festivala izbrali kultno zasedbo, ki je na sceni prisotna že vse od sredine osemdesetih let. S tako močno zasedbo je festival definitivno pridobil pomembnost in nakazal velike potenciale za prihodnost.

The Morlocks so izjemno nevaren bend in tega ne omenjam prvič. Fantje so to dokazali tudi s svojim nastopom na »Garage Explosion«. To je bend, ki si upa. Predrzno je namreč izbrati velike klasike Chess Records, izdati album s samimi obdelavami le teh in se odpraviti na evropsko turnejo. To si upajo le neustrašni. Koncert bi bil lahko v izvedbi nekega drugega benda čista polomija, toda v primeru The Morlocks imamo opraviti z velemojstri garažnega rocka. Čeprav so tokrat odigrali le peščico avtorskih skladb, to niti za trenutek ni izničilo njihovega nastopa. Blesteli so od prvega akorda dalje. Ritem sekcija bobnarja Markyja Arnolda in super basista Joea Balute je funkcionirala izjemno naoljeno in suvereno. Zanimiva kitarska kombinacija Lennyja Popsa in Nicolasa Jodoina je bila sicer zaznamovana z nekoliko tanjšim zvokom, kot bi človek pričakoval, vendar je bila dinamika skladb izjemno dodelana. Tipi so uspeli prehajati med posameznimi eksplozivnimi deli v impresivnejše, skorajda psihedelične momente izjemno sproščeno in do takta natančno. Leighton Koizumi je pravi »frontman« z izjemno karizmo, energičnim nastopom in izdelano vokalno interpretacijo. Odigrali so praktično celoten album »The Morlocks Play Chess« in to s takšnim bliščem, da mi je enostavno vzelo sapo. Na odru fantje funkcionirajo še veliko bolje kot v studiu. To je pravi garažno rockovski bend in to velik bend. Pogosto se v medijih zlorablja kontekst garažnega rocka in The Morlocks so pravi odgovor vsem tistim, ki nimajo natančne predstave, kaj naj bi ta glasbeni slog zajemal. To je glasbeni izraz, ki se nesramežljivo spogleduje s tradicijo, vendar ji dodaja svoj uporniški, svobodomiselni glasbeni naboj. Ko je ta kombinacija izvedena tehnično dovršeno in zvočno prebojno, imamo lahko samo enostaven zaključek: to so The Morlocks. To je bila čista rock'n'roll eksplozija, nad katero sem bil prijetno presenečen.

Nič manj me niso presenetili DMT iz Novega Sada. Videl sem jih slabih deset let nazaj in tudi takrat je bil trio našpičen in pravi, vendar je deloval še vedno nekako šolsko. Kombinacija Ramonesov, New Bomb Turks in Devil Dogs jim je bila v krvi, seveda z značilnim srbskim svobodomiselnim pristopom, toda tokratni nastop je bil še nadgradnja tistega izpred desetih let. Na malem odru dvorane Gustaf so uprizorili jedrnat in strasten rock'n'roll koncert, ki mu težko očitamo karkoli. To je bil visoko oktanski rock'n'roll v najboljši možni izvedbi. Super kitarske vragolije, dovršena kombinacija basa in bobnov, ter izjemna ekspresivna vokalna interpretacija so temeljne lastnosti njihovega petkovega nastopa.

V poznih jutranjih urah so festival do konca pripeljali domači Diego, ki so bili tokrat solidni, vendar njihov zvok ni bil najboljši. No, dejstvo je, da so bila ušesa že utrujena od super doze sodobnega, pristnega in neuklonljivega rock'n'rolla. Tokratna izvedba festivala »Garage Explosion« si zasluži presežno oceno.

Na »Garage Explosion« je užival Brane Škerjanc.