V projektu Zelena luč so idejni avtorji ter plesni izvajalci izkoristili prezrt in neizkoriščen prostorski potencial prehodov za pešce. Vsakodnevno in mehanizirano prečkanje ceste, ki vam ga sicer časovno omejuje prometna signalizacija, pa vseeno ni zamejeno s pravili načina izvedbe prehajanja na »drugo stran«. Ko zebraste linije nepričakovano postanejo hipni prostor koreografiranega gibanja, mimoidoči nenadoma postanejo gledalci. Vsaka uredba vsebuje nekonsistentnosti – in točno te lahko postanejo temeljni vir ustvarjalnega navdiha.

Tokratno »luknjo v sistemu« predstavlja dvoplastnost zakonov semaforiziranih cestnih poti, ki narekuje ritem prometnega pretoka pešcev, hkrati pa jim znotraj tega vsiljenega organiziranega formata dopušča tudi določen odtenek »svobode«. Tega se do neke mere vsakokrat polaščamo že, ko se odločimo, ali bomo cesto prečkali hitro ali počasi – to pa je tudi največ, kar si praviloma in predvidoma »lahko« privoščimo.

Plesno-gibalna akcija Zelena luč je nastala pod idejno zasnovo plesalke in koreografinje Mateje Bučar iz zavoda DUM, njej pa so se v izvajanju pridružili še plesalec Dušan Teropšič in plesalke Manca Krnel, Nataša Kos Križmančič, Maja Kalafatič in Kaja Valenti. Gre za model specifičnega eksperimenta, ki se je predvsem v poletnih mesecih in prejšnji teden izvajal na razpršenih, bolj ali manj visoko-frekventnih ljubljanskih prometnih lokacijah. Svoj čas prehoda na drugo stran cestišča, ob zeleni luči seveda, so sodelujoči koncipirali kot nadgradnjo siceršnje (polzavedne) ureditve gibanja v prometu oziroma kar na celotnih urbanih področjih.

V že vzpostavljeni socialni koreografiji so torej sprožili še dodatno dimenzijo, saj so v izhodiščno, vsiljeno, tako rekoč privzgojeno množično premikanje vnesli še dodaten interdisciplinaren moment, pri tem pa so si privoščili izzvati zanimiv paradoks. V sicer skrajno nadzorovanem pretoku semaforizacije so izkoristili prisotno (polprikrito) raven svobode; a ta povsem legitimna poteza je vseeno učinkovala kot konkreten, predvsem pa očitno zaznaven poseg v rutiniran prometni tok. Nekajsekundno kolektivno prečkanje ceste so izpeljali v dodelanih taktikah gibanja, pri tem pa so se koreografirani prehodi zgodili kot simultano gibanje, spet drugod kot bolj parcialni nastopi ali »telesne zamrznitve«.

»Nekaj, kar smo doslej dojemali kot danost, dobi nov pomen. Spremeni pa se tudi naše dojemanje dovoljenega in prepovedanega.«, med drugim zapiše Renata Salecl v spremni besedi projekta, vendar pa se razsežnost koncepta »Zelene luči« seveda nikakor ne ustavi le v optiki izvajalske mikrosfere in kontekstu sistemskega sodobnega nadzorovanja. Tudi distancirana perspektiva opazovanja pogojuje aktivizacijo dejanja/učinka tega javnega ter premišljeno zasnovanega nastopa. Čakajoč v avtu pred rdečo lučjo se vam tako zgodi dogodek, ki svojo temeljno performativno noto ne nosi toliko v okviru estetike (»popačen« format uniformiranega premikanja), kot predvsem skozi podtekst izvedbene poteze, ki ruši ustaljenost vsakdana, a pri tem nikogar ne ovira ali ogroža, kljub temu pa vseeno ostaja svojevrstna vizualna alohtonost.

Niz posameznih izvedb, ki so se te dni vršile vzdolž številnih prometnih konic v Ljubljani, je bil najavljen le delno; dogodek ste si torej lahko ogledali načrtno ali pa ste nanj naleteli slučajno, ga opazovali s pločnika ali iz avta – ali pa si morda s plesalci celo delili zebro. Kakorkoli že: obilo navdiha v prihodnjih prečkanjih cestišč.

Na zelene luči je mislila Zala Dobovšek.