* Falango vedno na sceni prisotnih ljubljanskih emsijev, katerih plošča se napoveduje že leta in leta, je doslej vodil Doša. Taisti Doša, ki se je pred desetletjem in več kot osnovnošolski pamž na kompilaciji »5 Minutes of Fame; Za narodov blagor« pojavil kot polovica jeznega zgodnjenajstniškega dvojca DaIIDeuce.

Njegova dolga odrska prezentnost in karizma sta ga skozi leta izpopolnjevala kot emsija. Svojo prvotno copy/paste formo Klemna Klemna je začel nadgrajevati s produciranjem - med drugim recimo Jadranke Juras - ter raznimi pevskimi prebliski, s katerimi je poslušalca postavil v zmedeno situacijo, ko pravzaprav ni vedel, kaj od njega pričakovati.

Rezultat njegovega fizičnega in artističnega staranja je prva slovenska dvojna raperska plošča »Memento mori« izdana pri lastni založbi Datura. Že res, da jo to že samo od sebe pelje v anale in gre v tem kontekstu morda iskati njegovo poslušalsko favoriziranje 2Paca, ki se je kot prvi raper v ZDA okitil z dvojno rapersko ploščo, a je prav to tudi največji problem albuma. Album s tem postane razvlečen, mestoma monoton, s čimer izgublja poslušalčevo pozornost. Monotonost le še povečujejo precej sorodne glasbene podlage sredinskega raperskega tempa, kjer vzorce nemalokrat menjajo v živo odigrani inštrumenti.

Tekstovno Došo sicer tepe ravno to, da je album nastajal pravzaprav slabo desetletje. Na njem najdemo tako kompozicije nastale v času DaIIDeuce, kot povsem sveže spisane stvari, spisane po rojstvu njegovega prvorojenca. S tem izgubi koherentnost in kohezivnost, sicer konceptualno dobro zastavljenega albuma, katerega začetek je srečanje s potencialnim izdajateljem oz. sponzorjem albuma, konec pa posvetilo novorojencu. Vmes Doša posega po različnih, idejno precej zanimivih tematikah baziranih na povsem ulični konotaciji, v kateri sledi zgodbam in sanjam svojih prijateljev ter sebe. V njih večkrat poudarja poskuse bliskovitega iskanja uspeha ter kasnejših neizogibnih padcev in posledic. Tako se spretno giba v polju agresivnejših, egotripaških, ignorantskih in arogantnih ulično raperskih stvaritev do presenetljivega ter simpatičnega priznavanja lastnih napak in neumnosti. Njegova prednost se skriva v tem, da ne poskuša moralizirati, da s priznavanjem svojih napak ponudi pošten vpogled v njegov življenjski stil, ki ga le redko sam zagovarja, marveč presojo o tem ponuja poslušalcu samemu, hkrati pa mu postavi ogledalo, saj se verjetno mnogi znajdemo v njegovih razgibanih zgodbah.

Vsebinsko nas skozi svoje življenje pelje tako skozi opolzke, eksplicitno seksualne tematske sklope, ignorantsko bahaštvo, nas jasno seznanja s padcem oz. delnim propadom domače raperske scene, pelje nas v svet staršev, ki svoje poklicne frustracije prenašajo na lastne otroke, govori o padcu uličnih idolov, o nezmožnosti dialoga s svojim odtujenim očetom, težkem vsakdanu naše okolice, ljubljanski vaškosti, kjer se vsi med seboj »kao poznamo«, o napakah v času vinjenosti in tako naprej. Zgodbe so povedane precej slikovito, detajlno opisljive, imajo jasno določeno vizijo in zgradbo, znotraj katere predstavijo vsakdanjik življenja samozavestnega in večinoma suverenega Doše. Vsekakor je potrebno dodati, da je drugi plošček besedilno precej močnejši in zrelejši del albuma, prvi pa po eni strani bolj »kvazi« hitovski, po drugi pa rapersko agresivnejši in eksplicitnejši del albuma.

Na albumu mu dela družbo nabor precej raznolikih gostov, zbranih z vseh vetrov, od članov njegove Datura ekipe, kot sta recimo DuFam, do velenjskih uličarjev Thug Connect, fužinskega čefurja Zlatka, povsem drugače pristopskega N'toka, draveljskega raperja Nipkeja do bivšega kompanjona iz DaIIDeuce, sicer producenta, za to priložnost pa ponovno revitaliziranega raperja Cazzafure ter dolgoletnega prijatelja in sopotnika Nikolovskega. Če raperji svoja gostovanja opravijo z zadovoljivim uspehom, saj albumu ničesar niso ne odvzeli ne dodali, z izjemo Zlatka, ki močno preseneti, pa so največji problem albuma pevski gostje. Kočevski slavček Semo tako znova postreže z nebodigatreba enako vsebinsko in izvedbeno falzetarsko noto kot na vsakem gostovanju, kopica ženskih vokalov v refrenih in na spremljajočih vokalih pa je povsem odveč in nepotrebnih, ponekod celo neprebavljivih. Z njimi Doša le izgublja stično ulično nit in poskuša pridobiti drugi, manj ulični del poslušalstva, a mu tokrat to nikakor ni uspelo.

»Memento mori« je flowersko tehnično precej razgiban, jasno artikuliran in dovršen ter dober osebno-izpoveden raperski prvenec Doše, kjer mešanica žive inštrumentacije in klasičnega raperskega vzorčenja poslušalce vodi skozi pestrost odraščajoče faze in vpogled v zadnje desetletje življenja glavnega protagonista. Pričakovanje bolj surovega zvoka, kakršnega Doša na albumu manifestira le redko, je na prvencu zamenjala manj agresivna, bolj artikulirana struktura in drža, katere problem so predvsem občutno predolga dolžina, občasno glasovno pačenje, sorodne podlage ter pevski refreni.

pripravil Jizah