Tokratno poročilo mednarodne organizacije Novinarji brez meja, v katerem ta vsako leto objavi lestvico svobode tiska po posameznih državah, je bilo do domače republike ponovno neusmiljeno. Slovenija med vsemi 139 državami na lestvici vztrajno in konstantno nazaduje. Tako kot leto poprej je domovina na lestvici svobode tiska padla za natančno 8 mest in se letos uvrstila na 46. mesto lestvice medijsko svobodnih držav. Zanimivo, tudi letos so se razmere na področju medijske svobode še najbolj izboljšale prav v državah, ki so že tako ali tako uvrščene najbolje. Enako ali celo še nekoliko bolj zanimiva pa je vsekakor navedba, da so se razmere denimo na Švedskem in na Islandiji izboljšale po zaslugi politike. Seveda pa na Slovenskem velja ravno obratno. Za ključni prispevek k nadaljnjemu nazadovanju na lestvici medijsko svobodnih držav, je poskrbela prav politika.
Kljub dobrim rezultatom in vztrajnim uvrstitvam med deset najbolj medijsko svobodnih držav, je politika na Švedskem in Islandiji poskrbela za uveljavitev zakonodaje, s katero se je zaščita medijev in novinarjev še povečala in še izboljšala, poudarjajo iz organizacije Novinarji brez meja. Dežurni krivec, ki je najbolj pripomogel k tako slabi uvrstitvi in občemu nazadovanju ocenjene stopnje medijske svobode na Slovenskem v minulem letu, pa je – tako je povsem črno na belem zapisano v poročilu – nekdanji premier Janez Janša. Ta si je posebno omembo v družbi italijanskega premierja Silvia Berlusconija in slovaškega predsednika vlade Roberta Fica prislužil predvsem zaradi svoje milijon in pol evrov vredne tožbe zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda, ki je prvi opozoril na nepravilnosti pri po slovensko javnemu naročilu osemkolesnikov finske Patrie.
Od Slovenije še slabše uvrščene države so-članice Evropske Unije sicer so Italija na 49. mestu, Romunija na 52. mestu in Grčija ter Bolgarija, ki sta skupaj na 70 mestu lestvice medijsko najbolj svobodnih držav. Ker se je letos tik za Slovenijo uvrstila celo nacionalno in kantonalno še naprej razklana Bosna in Hercegovina, to, da od domovine v Uniji obstajajo še bolj medijsko nesvobodne države, res ne more biti ne vem kaka tolažba. Lestvico 139-ih držav sicer v organizaciji Novinarji brez meja oblikujejo na podlagi 50-ih tipskih vprašanj o kršitvah svobode tiska, na katero v vsaki posamezni državi odgovarjajo novinarji, raziskovalci in pravni strokovnjaki. Govora je predvsem o neposrednih grožnjah novinarjem, ubojih in aretacijah ter tudi o drugih pritiskih, cenzuri in državnih monopolih na različnih področjih.
Kljub temu da ubojev in aretacij novinarjev v deželi pravzaprav ne beležimo, pa so neposredne grožnje novinarsko delujočim pravzaprav del domačega političnega vsakdana. Politične svobode, kot si jo sama jemlje domača politika. Če je za letošnjo za ponovnih 8 mest nižjo uvrstitev od leta prej zadostovala zasebna tožba nekdanjega premierja zoper novinarja finske televizije, bo k nadaljnji stagnaciji in upadanju medijske svobode na Slovenskem prihodnje leto pač pripomogla grožnja z ubojem novinarju Financ mlajšega sina župana mestne občine Ljubljana Zorana Jankoviča. Pa tekočega leta sicer še zdaleč ni konec, tako da se lahko zgodi še kaj podobnega.
Nasploh so grožnje novinarsko delujočim zaradi tega ali onega zapisanega del podalpske politične folklore. Politična svoboda na Slovenskem je novinarje razvrščati med naše in njihove. In da so se temu podredili tudi domači novinarji, sami zase potrjujeta tudi obstoječi stanovski organizaciji pri nas – Društvo novinarjev in Združenje novinarjev in publicistov. Da bi bili nekdanji družbeno politični delavci za potrebe politične publicitete demokratičnega režima še nekoliko bolj krotki, je sicer s preurejanjem določil o popravku in odgovoru na objavljene informacije v medijski zakonodaji poskrbela prav koalicijska politika prejšnjega premierja Janeza Janše. In kot sicer potrjujejo redna letna poročila Novinarjev brez meja, se s tem v domači Republiki pač ni povečala medijska, ampak zgolj politična svoboda.
V imenu politične svobode na Slovenskem je tako dovoljeno in sprejemljivo kar nekaj stvari, ki pa so v popolnem nasprotju s parametri medijsko svobodne države in družbe. Domači nosilci demokratične oblasti tako sedanjega kot prejšnjega mandata domače medije in novinarje pogosto sicer brez kakih odmevnih obsodb tožijo pred sodišči. Gre pač za diskreditacijo pišočega ali pišoče. Če je potrebno in če tožba nima nikakršne osnove, se v enih, naših medijih udriha čez druge, njihove. Vsaka pa naj bo še tako minorno-lokalna oblast premore tudi občinsko glasilo in spletne strani. Tudi te so – povsem kot denimo glasilo Mestne občine Ljubljana – podrejene politični svobodi že na prvi pogled lepih in všečnih nosilcev politične oblasti.
Kljub temu da tudi v domovini politika na oblasti ponovno preureja medijsko krajino in s posebnim zakonom iz javnega zavoda v samostojno pravno osebo javnega prava posebnega kulturnega in nacionalnega pomena preoblikuje državno radiotelevizijo, pa to še zdaleč ne pomeni, da se bo prihodnje leto Slovenija na lestvici medijsko svobodnih držav kaj bistveno bolje odrezala. Spremembe medijske zakonodaje sicer kljub upoštevanju nekaterih predlogov obeh stanovskih organizacij in Sindikata novinarjev Slovenije ponovno potekajo v imenu več politične in ne več medijske svobode. Toda tako to gre. Tudi pri predvidoma še ta večer v Državnemu zboru potrjenemu novemu zakonu o nacionalni radioteleviziji.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z nadaljnjim upadanjem medijske svobode na Slovenskem v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>