Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000) (2261 bralcev)
Nedelja, 24. 10. 2010
goran



* O japonskem hiperkreativcu se je v zadnjih letih na tej frekvenci prelilo mnogo besed, kar pa ni nič presenetljivega, saj na leto v povprečju objavi kakšna dva albuma. Če upoštevamo, da je Yokota eden najbolj originalnih sodobnih avtorjev v polju elektronske glasbe, je njegova pogosta pojavnost še toliko bolj razumljiva. No, resnici na ljubo se zdi, da njegova estetika v zadnjih letih vse bolj kaže znake utrujenosti. Ne toliko zaradi sorodnih poizkusov njegovih somišljenikov, ki jih sicer ni prav veliko, pač pa predvsem zaradi dejstva, da je v njegovi obsežni produkciji vse manj prostora za sveže ideje.

Res je, da v svoji glasbi še vedno perfekcionistično pili in druži raznotere vplive in je vsak album zgodba zase, toda obenem se zdi, da se je Yokota v svojem početju le preveč ukalupil. V množici novih skladb mu je preprosto zmanjkalo besed, vsebine, s tem pa se vse bolj približuje tistemu pavšalnemu mnenju, da je ambientalna glasba preprosto glasba za ozadje, glasba za neaktivno in nemoteče poslušanje. Ali še raje zvočna kulisa. Deloma to lahko pripišemo tudi novim, svežim ambientalnim odvodom, ob katerih se Yokotova estetika zdi še nekoliko bolj iztrošena. Zato se večini njegovih privržencev bržkone že močno kolca po inovativnosti, s katero je presenetil v začetku novega milenija, ko je z albumom ‘Sakura’ najbrž objavil neponovljivo mojstrovino.

Plošča, najprej izdana v letu 1999 pri Yokotovi založbi Skintone in leto pozneje še pri takrat izjemno popularnem in cenjenem britanskem založniku Leaf Records, je naznanila pohod nove elektronske ambientalne glasbe, ki je takrat ukrojila smernice tudi širši glasbeni produkciji. Pravzaprav je na nek način logično, da je Japonec s svojo estetiko takrat v jadra ob koncu devetdesetih precej iztrošenih elektronskih muzik poslal nov veter. Do takrat si je v rodni Japonski in deloma tudi že v Evropi namreč pridobil status enega zanimivejših house producentov, ob koncu devetdesetih pa je to izraznost spretno vpel v bolj opojno melodiko in ritmiko, ki se je sicer precej oddaljila od detroitskih normativov, a je obenem v podstati še vedno ohranila stik s plesno glasbo.

Poglavitno novost pa je Yokota predstavil s svojim izjemno domišljenim in svežim spajanjem akustičnih in elektronskih zvokov, ki jih je bodisi ustvarjal sam, ali pa si jih izposojal v raznorodnih muzikah. Na ‘Sakuri’ sta najbolj očitna vzorca vsekakor tisti iz dela newyorškega skladatelja Stevea Reicha ‘Music for 18 musicians’ in skladba ‘Sometime Ago/La Fiesta’ legendarne fusion zasedbe Return to forever. Kaj si o Yokotovi reciklaži njegovega vzorca misli Chick Corea, sicer ni znano, med tem pa je Reich Japončevo samosvojo uporabo njegovega akorda pohvalil. To na nek način lahko razumemo kot potrditev Yokotovega skladateljskega potenciala, ki podobno kot newyorški minimalizem stavi predvsem na repeticijo in subtilne detajle, ki skladbam narekujejo razgibano dinamiko.

S ‘Sakuro’ se je Yokota prikupil številnim eminentnim glasbenikom in kritikom. Med drugim so ga hvalili Brian Eno, Philip Glass in Thom York, album pa so pri referenčnem britanskem mesečniku The Wire izbrali za najboljši elektronski album v letu 2000. Njegovo izraznost so primerjali z ambientalnimi mojstrovinami Briana Ena in Richarda D. Jamesa alias Aphex Twina, ki sta se s primerljivimi podvigi dobrih deset let prej za vselej zapisala v glasbeno zgodovino. Vmes je s svojo ambientalno glasbo nase opozoril še Geir Jenssen alias Biosphere, toda med tem, ko se je Norvežan ukvarjal s terenskimi posnetki, je Yokota izhajal iz tradicije studijsko, ali pa umetno generiranih zvočnih zapisov.

V album je vpel vzorce in estetiko mnogoterih muzik, ki so segle vse od techna in housa, hip hopa, popa, jazza in klasične glasbe pa do referenc na japonsko tradicijo. Vse te vplive je spretno in inovativno povezal v povsem samosvojo pravljično estetiko in eskapizem, ki je obenem odkrito aludiral na Yokotovo enciklopedično poznavanje številnih vplivnih muzik in njihovih pravil. Prav to znanje mu je omogočilo spoštljivo reinterpretiranje nekaterih najvidnejših glasbenih dosežkov, kar ga je pripeljalo do bolj angažiranih poslušalcev, obenem pa je s svojo izjemno pop senzibilnostjo nagovoril še privržence tistih bolj standardnih muzik. Nehvaležno je ugibati, kam bo Yokoto odneslo v prihodnosti, jasno pa je, da se bo s ponavljanjem uspešne formule najbrž težko približal uspehu albuma ’Sakura’.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>

Re: SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
(Dustin) Hoffman and the LSD revolution [23/10/2010]

Me pa vseeno zanima kaj bo Eno imel za povedat na novem albumu, ki v kratkem izide za Warp. Model, ki je izumil elektronski ambient, ostaja, kar se mene tiče, še vedno nepresežen. Sakura pa seveda še vedno rules, semi jo ravnokar dal skozi.
odgovori >>

    Re: SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
    goran [23/10/2010]
    hmm, po zaenkrat hitrem poslušanju tegale novega ena je dost hecna stvar. tm kjer gre bolj v ambient (čist v slogu kšnega aphexovega saw2, no al pa njemu lastnih zgodnjih ambientov) je sicer men zlo všeč, na drugi strani se mi je pa pojavu vtis, da je hotu poskusit nardit neki v slogu teh novejših elektrončkanj kjer pa čist pogrne..žihr bi pustu te stvari raznim clarkom pa sam počeu rajš neki sebi lastnega..čeprou tole je res čist prvi pa zlo hitr vtis.
    odgovori >>

      Re: SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
      (Dustin) Hoffman and the LSD revolution [23/10/2010]
      Sam bom počaku, da izide plata, se mi pa vseeno že vnaprej dozdeva, da bo tvoj vtis kar pravi. Z Enotom je vsaj zame podobno kot z Bowijem, do začetka osemdesetih sta bila onadva avantgarda, Eno z glemom (Roxy in solo), ambientom, afro fjužnom,..., potem pa sta onadva začela/bila prisiljena dohajati korak z drugimi. Glede na to, da sta furala prvo linijo v sedemdesetih, ko je bil tempo dogajanj res too much, je sicer že dobro desetletje olala. Novega Enota bi sam sicer mirne duše spregledal, če ne bi šel ven ravno na WARPu, tako pa ajde, da čujemo i to čudo.
      odgovori >>

        Re: SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
        goran [24/10/2010]
        bi se kr strinju. ampak zakaj sta bal pa prisiljena? bowieja mogoče niti ne bi daju tuki zravn ker se mi zdi, da je tud poznej vedn neki svojga počeu.. eno je pa poznej biu res slišat kot fotr, ki se trud bit v koraku s trendi..no sej je kr neki (predvsem britancev) poskušal novo mladost iskat pa je več al manj vse čist neokusno izpadlo..mnja
        odgovori >>

Re: SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
(Dustin) Hoffman and the LSD revolution [23/10/2010]

Lepo da ste se spomnili Sakure, poleg Aphexa (Selected Ambient Works 2) in zgodnjega Ena zame ene najboljših ambient plošč ever, si jo grem po dolgi pavzi z veseljem spet še enkrat zarolat!
odgovori >>

    Re: SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
    (Dustin) Hoffman and the LSD revolution [23/10/2010]
    Sem prebral še text. Elektronske muske ob koncu devetdesetih po mojem skromnem mnenju še niti niso bile tako zelo iztrošene, saj je za razliko od današnjice še vedno izhajalo en cel kup zelo zanimivih zadev. Vsi taglavni stili (tehno, haus, trens, dramnbejs, big bit,...), so bili sicer že sprofilirani, a tako hudo kot danes, ko še angleži iz že znanih sestavin komaj še vsakih par let uspejo splasirati kak nazovistil kot dabstepp (mal apatičnejši miks đangla in daba) ali fank. Za Enota, ambientalnega in neambientalnega, sem se nehal zanimat že tam v začetku osemdesetih, Apollo in On Land sta bila e zadnja presežka, Yokota je pa tudi že takrat precej bluzil, poleg ambienta je že v devetdesetih fural tud en tak meni precej povprečen havs, sam sem ga v takšni, ne več kot solidni izvedbi poslušal leta 98 na Sonarju. Eto, toliko, lpb
    odgovori >>

      Re: SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
      goran [23/10/2010]
      hvala za komentar. se zelo strinjam, mogoče sm mal nerodno zapisu s tisto iztrošenostjo. sm cilju prou na to o čemer govoriš - devetdeseta so ponudla kup zanimivih elektrončkanj, v moji knjigi tisto desetletje velja za zlato obdobje elektronske glasbe..ampak so očitno ustvarjalci (z nekaj svetlimi izjemami) povedali vse kar so imeli za povedat ker z novim milenijem se ni zgodilo nč več res zanimivega (s tistimi nekaj izjemami). kar pa zadeva yokoto in house - meni je njegov acid mt. fuji naravnost krasna plošča
      odgovori >>

        Re: SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
        (Dustin) Hoffman and the LSD revolution [23/10/2010]
        Ja, saj tko sem te tud razumu, hvala za odgovor in lp
        odgovori >>

          Re: SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
          (Dustin) Hoffman and the LSD revolution [23/10/2010]
          Je pa res, daYokoto in njegov haus ne poznam ravno v detajle, bom počekiru album, ki ga priporočaš, hvala za recommešn, morda mi je bilo tisto kar sem (sicer že zdavnaj) relativno bledo prav zaradi obilice dobre muske, ki je izhajala v tistem času
          odgovori >>

            Re: SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
            štekdoza [28/10/2010]
            groza in skleroza! pred 17 leti je Eno izdal še eno neulovljeno,magično in dovršeno kdor ugane Neroli ga zadane
            odgovori >>

              Re: SUSUMU YOKOTA: Sakura (Leaf, 2000)
              (Dustin) Hoffman and the LSD revolution [31/10/2010]
              Havala za zadetek, Neroli je šel mim mene, vem da sem poslušal pa bo zgleda treba še enkrat.Give peace a(nother) chance, bi reku moj prijatelj Timoty.
              odgovori >>