Spomnim se, kako sem še kot mlad in nadebuden študent ljubljanske Univerze kmalu po prihodu iz Štajerske v osrednjo slovensko prstolnico pričel kritično dvomiti v tedaj še zveličavne resnice, ki so nam jih servirali ugledni profesorji in druge lokalne avtoritete. Le nekaj bežnih srečanj s pohujšljivo tujo literaturo je bilo potrebnih, da se te na prvi pogled večne resnice sesujejo pod težo dvomov in kot rečemo danes, "nasprotnih prikazov dejstev." V državi naj bi vladala bratstvo in enotnost, toda vsakdanje življenje je dokazovalo, da je država zlepljena z ideologijo, vojsko in represijo. Socialistični sistem samoupravljanja naj bi bil unikaten in izjemno učinkovit, toda dejansko je proizvajal pomanjkanje, zaradi katerega so ljudje stali v vrstah za mleko in olje, medtem ko je republiški denar odtekal za neučinkovito pomoč nerazvitim. Blokovska razdelitev je veljala za nazadnjaško, neuvrščenost pa za svetinjo - toda prav naša država je prodajala kupe orožja najbolj nazadnjaškim režimom v Afriki, s katerimi so se bratili naši tedanji oblastniki. Partizanska vojska naj bi bila brezmadežna in osvoboditeljska, toda neizpodbitna pričevanja iz tujine so dokazovala, da je ta ista vojska v nasprotju z mednarodnim pravom pobijala razorožene vojne ujetnike. Da o kavi, ki si jo lahko prenesel samo kilogram na osebo - zaradi česar sem z družino velikokrat raziskoval lepote sosednje Avstrije, toda ponavadi le do znane "debele Berte" pri Šentilju - niti ne govorimo.

Vse to smo si seveda želeli spremeniti. Zato smo pisali drugače, protestirali, glasovali za drugačne politike in na koncu dobili državo, ki naj bi bila v bistvu drugačna od prejšnje. In kaj bi se zgodilo, če se nam ne bi posrečilo? Odgovor na to nam v knjigi "Premiki" plastično poda Janez Janša. Citiram: "Spet bi polnili četrtino zveznega proračuna, pošiljali nabornike na tisoče kilometrov daleč in plačevali dolgove drugih. Tak bi bil zelo verjeten scenarij, če se tisto usodno uro ne bi uprli." Konec citata.

Ljudje smo po naravi seveda optimisti. Toda poglejmo samo nekaj ključnih zgodovinskih obratov, ki smo jih imenovali "napredek". Res je, ne polnimo več četrtine jugoslovanskega proračuna. Ampak zato kot neto plačniki pridno polnimo evropski protračun. Res je, da uradno ne plačujemo dolgov drugih. Toda samo za prikrivane dolgove Grčije bo Slovenija plačala 384 milijonov evrov. Na obzorju pa so že novi kandidati za pomoč, od Irske do Španije. Istočasno pa se neskončno zadolžujemo še sami. Res je tudi, da ne pošiljamo več vojakov "tisoče kilometrov daleč" po Jugoslaviji. Ampak dejstvo je, da jih v Jugoslaviji tudi nikoli nismo pošiljali "na tisoče kilometrov" daleč, da pa sedaj "profesionalce" oziroma plačance resnično pošiljamo "na tisoče kilometrov daleč", kjer naj bi se v vlogi okupatorjev borili proti afganistanskim gverilcem. Res je, da se v zvezi NATO počutimo varnejši, toda prav tako je res, da si Kitajska, Rusija in druge države zaradi NATA, ki širi področje svojega delovanja, gradijo nove obrambne zveze. In da se bomo zato morda nenadoma znašli na nevarni strani nekega bloka, ki bo sredi konflikta z drugim blokom. Kar se nam ne bi zgodilo, če bi bili neuvrščeni. Res je, da smo odpravili lažno bratstvo in enotnost, toda prav tako je res, da se nam v državi po odpravi socialistične ideologije razraščata ksenofobija, sovražnost do tujcev in neverjetna nestrpnost do drugače mislečih. In seveda je res, da je med neuvrščenimi cela vrsta držav z avtoritarnimi režimi - toda prav tako je res, da so se neuvrščeni dosledno zavzemali za spoštovanje ozemeljske celovitosti držav, kritizirali uporabo sile in "preventivne napade" ter vojno ter se zavzemali za svet brez jedrskega orožja in za miroljubno koeksistenco. Medtem pa se Slovenija prav zaradi "prijateljstva" z ZDA ni upala podpisati pod iniciativo Švedske za svet brez jedrskega orožja, hkrati pa je z Vilniuško izjavo strahopetno podprla nezakonit napad na Irak ter pridno molčala ob številnih drugih kršitvah, ki so jih povzročili naši novodobni demokratični zavezniki. Kakšna je torej naša zgodovinska bilanca? Iz tega zornega kota vsekakor manj pozitivna, kot smo upali tedaj, ko smo se s plapolajočimi komentarji in parolami o demokraciji z največjim veseljem spopadali z že precej opešanimi branilci socializma.

Nekoč smo kritizirali to, da so navadni vojaki generalu Mamuli gradili vilo na morju. Morda bi morali v tem, da so v osamosvojeni Sloveniji Vegradovi delavci tajnici gospoda predsednika vlade z materialom propadlega podjetja obnavljali njeno hišo videti nekakšen napredek. Toda to je zgolj hipoteza brez empirične potrditve. Je torej to tisti napredek, za katerega smo se borili?

Če je demokracija menjavanje nekaj istih obrazov na oblasti, svoboda tiska pa podrepniško strinjanje z oblastniki ali lastniki kapitala, potem temu, kar smo dobili, lahko seveda rečete tudi napredek. Vendar pa me pogled na tisoče ljudi, ki demonstrirajo, ker ne morejo preživeti, navdaja s črnimi slutnjami. Zgodovina morda ni ponavljanje istega, toda ne morem se znebiti občutka, da se znova nahajamo na istem mestu neke znane zgodovinske spirale ter da smo iz presečišča zanikanja vsega, kar je bilo, pobrali samo najslabše - kapitalizem s človeškim obrazom, ki to ni. Kaj nam torej ostane ?

Morda kava. Namesto pri "Debeli Berti" jo danes dobiš za vsakem vogalom. Glede vsega ostalega pa je končni rezultat te analize spoznanje, za katerega bi težko našel druge besede kot tiste, s katerimi so naši bratski narodi v prejšnji državi z zgolj štirimi besedami zelo pronicljivo in na izjemno kratek način izražali bistvo razmišljanja v pričujočem komentarju. Posvečam jih graditeljem novodobne Mamuline vile, Vegradovim delavcem, ki so navkljub osamosvojeni državi oziroma prav zaradi nje na koncu ostali brez plač: "Isto sranje, drugo pakovanje!"

Terminal je spisal Igor Mekina.