* Najprej emsi, potem pevec novega in sedaj starega soula - multiinštrumentalist Aloe Blacc, ki je že kot mladič igral trobento, kasneje pa se naučil še brenkati po kitari in udrihati po klavirju, z vsakim projektom poskusi nekaj drugačnega. Zadnji projekt je njegova druga samostojna plošča, imenuje se Good Things, in skoraj popolnoma kopira zvok sladko grenkega soula s konca 60. let. Za težko nalogo je angažiral prave ljudi - skupino El Michels Affair, hišno zasedbo mini newyorške inštitucije novega retro soula, založbe Truth & Soul.

Klasična biografija gre takole: Aloe Blacc, letnik 1979, je v osnovni šoli začel igrati trobento, to prakso nadaljeval tudi v srednji šoli, kjer je spoznal Exila, te dni precej razvpitega producenta, saj je pred kratkim izdal odmevni album Radio, sledila pa je še plata remiksov Radio AM/FM. Aloe in Exile sta si skupaj nadela ime Emanon in od konca devetdesetih let redno izdajala prepričljiv material, večinoma na polju klasičnega "indie" hiphopa.
Prvi Blaccov samostojni album je bil leta 2006 izdani Shine Through, skoraj bizarna mešanica slogov, saj brodi med novim, "neo" soulom, hiphopom in latinom - latino komadi z besedili v španščini v resnici niso nič nenavadnega, saj Aloejevi starši prihajajo iz Paname. Shine Through je slišati precej raztreseno, nekateri deli so neposlušljivo osladni, drugi spet odrezavo (in produkcijsko) prepričljivi, plošček je torej nekakšna kompilacija vseh žanrskih razsežnosti, ki jih Blacc obvlada, kar pa je za eno samo plato le preveč.

V tem smislu je njegov drugi album Good Things precej drugačen in veliko bolj koherenten. Zvočno je zaokrožen - skoraj v celoti dosledno sledi tradiciji klasičnega soula s konca šestdesetih let in tradiciji inštitucij, kot je v prvi vrsti nedvomno založba Stax z aranžerjem in skladateljem Isaacom Hayesom na čelu. Da bi dosegel "pravi" zvok, je Blacc angažiral verjetno najbolj primeren bend na obeh obalah ZDA. Skupina El Michels Affair za razliko od Blacca prihaja z vzhoda, natančneje iz Brooklyna v New Yorku. In v preteklosti so že posneli hommage, tribute album Isaacu Hayesu, kjer z občutkom in lastnim pečatom preigravajo razne mojstrove klasike. Leon Michels, saksofonist, igralec orgel in vodja zasedbe dobro ve, kaj je fora žlahtnega soula, da je hkrati osladen in grenak, svetel in temen, lahkoten in zrnat. In El Michels Affair so obvladanje preigravanja in reinterpretacije obrazcev v preteklosti vedno dostavili.

Prvi single s plošče Good Things z naslovom "I need a dollar" je bil odlična popotnica za projekt. Bil je sijajna kombinacija preprostega besedila, neokrancljane in jasne inštrumentacije, refren je bil precej popast, a več kot prebavljiv. A žal gre še za eno plato, kjer prvi single močno izstopa iz mlačne celote. Na Good things namreč slišimo preveč balad, ki so si med seboj preveč podobne. Besedila so nekoliko bolj družbeno osveščena od Blaccovih preteklih pobud, vendar pa so na določenih delih vse preveč naivna, tu in tam se najde refren, ki nima preveč smisla. Aloe Blacc sicer kot pevec deluje precej suvereno, vendar pa ravno obratno kot pri prvencu, kjer smo imeli nametanih preveč slogov, na trenutke deluje monotono, baladna forma ne zdrži čez celo plato. Če bi iskali, po kom se Blacc od klasičnih, zimzelenih mačkov soul godbe najbolj zgleduje, bi bil to verjetno Bill Withers, ki je bil kralj ležernega, a markantnega stila. Vendar pa Blacc nikakor nima niti približno tako kompleksne vokalne in aranžmajske razdelave.

Skupina El Michels Affair prisega na starošolsko estetiko in analogno snemanje in ponovno se je izkazala z žmohtnim, večplastnim in razvejanim materialom. Podlage so sublimne in spooky, vendar pa bi lahko bile še bolj mračnjaške in neklišejske, tako kot je to zasedbi El Michels Affair uspelo že večkrat in kar jo vleče iz povprečja novodobnih soulerskih bendov. Prav to je tisto, kar jih dela posebne in na tem mestu tokrat nekoliko zatajijo oziroma si ne dajo toliko duška, kot bi lahko, kot bi morali.

Good Things je tako dobrodošel prispevek k sodobnemu retro soulu, sceni, ki še ni tako zasičena kot scena sodobnega funka, kjer v zadnjih petih letih lahko opazujemo razmah malega morja svežih izvajalcev. Vendar pa glede na izvrsten prvi single, le ne izpolni pričakovanj. Je preveč raven in premalo oster album, ki ima svoje trenutke in sijajne melodične dele, a prav tako precej osladne in mlačne.

pripravil Borja Močnik