Kitajska je svetovno zainteresirano javnost nedavno tudi uradno obvestila, da so se končali časi masovnega izkopa redkih kovin, ki je svetovno povpraševanje po zeleni tehnologiji in električni revoluciji krmilo s ceneno rudo. Doslej je protestno noto pri Svetovni trgovinski organizaciji vložila le Japonska, katere industrija sodobne elektronike je neposredno odvisna od uvoza iz Kitajske.
Nove žarnice, ki jih sedaj imenujemo sijalke, brez teh materialov ne bi metale svoje hladne svetlobe. A svojemu imenu navkljub redke kovine po svoji naravi niso tako redke. Gre namreč za nabor sedemnajstih elementov, ki so v zemeljski skorji bogato razpršeni. Njihovemu pomanjkanju botruje le vprašljiva učinkovitost komercialnega izkopa, saj redkih kovin ne najdemo v žilah, zato je med industrijskimi izkopi sprejemljiv le odprti kop.
Ocenjuje se, da Kitajska zagotovi 97 odstotkov redkih kovin na svetovnem tržišču. Zato bi lahko povzeli trditev neimenovanega industrijskega insiderja, ki meni, da so Kitajci zaradi neumnosti ali - bolje rečeno - poslovne zvitosti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja trg preplavili s ceneno rudo in tako večino konkurenčnih rudnikov prisili v bankrot.
Kitajci tako niso pridobili le monopola na področju preskrbe, ampak so svetu kaj kmalu nehali dobavljati izključno surovo rudo, v izvoz pa raje ponudili že metalurško obdelano. To je neposredno spobujalo razvoj kitajske metalurgije, medtem ko se ta v ostalih državah sploh ni začela razvijati. Svetovna ekonomija se tedaj še ni vznemirjala z mislijo, da bi ji Kitajska nekoč lahko začela odrekati ugodne trgovinske odnose. Trenutno situacijo pa bi lahko zadovoljivo povzeli z besedami nekdanjega generalnega sekretarja komunistične partije Deng Xiao Pinga, ki je že v osemdesetih napovedal, da imajo Arabci nafto, Kitajci pa redke kovine.
Tako so prefinjeni Kitajci svet pahnili v tri leta negotovosti, vse dokler se ne razbije njihov večplastni monopol. Takšna je ocena ameriških obveščevalnih analitikov, ki se dobro zavedajo, kako nujni so ti materiali, da brezpilotna letala lahko terorizirajo muslimanske dežele.
Če držijo trditve kitajskih funkcionarjev, bodo za regulacije izvoza krive tudi lastne potrebe Ljudske republike. V praksi bo to za mednarodna podjetja pomenilo, naj svojo proizvodnjo selijo na Kitajsko, ali pa naj ne uporabljajo kitajskih rudnin. Kitajsko centralnoplansko gospodarstvo si takšne odredbe morda lahko privošči. Precej več težav pa ima pri nadzoru črnega trga z redkimi kovinami. Uradne številke so izvoz ocenile na 35 ton, svetovni trg pa je redkih kovin potrošil še za 20 ton več.
Azijski model poslovanja vztrajno ponavlja svoj vzorec, ki s svojo ugodno ponudbo zahodna podjetja izrinja iz konkurenčne tekme. Zahodnim korporativnim direktorjem je bilo za to sicer malo mar, dokler so lahko obdržali svoje položaje, svoje fabrike pa lokalizirali tam, kjer okoljske omejitve še niso dobile pravnega epiloga, delovna sila pa je brez sindikalne povezanosti primerljiva z razlastninjenimi kmeti, ki so nekoč umirali za dnevno mezdo v predilnicah kakšnega Manchestra. Vendar se mokre sanje turbokapitalizma naglo bližajo kraju, saj se šefi prebujajo v nov dan, v katerem kitajska partija skrbi, da je vedno na voljo dovolj cenenih delavcev. Kitajski organi pregona skrbijo, da se lastnina Zahodnjakov spoštuje, kitajski znanstveniki pa medtem ves čas zadovoljivo posnemajo zahodne patente. Biznis namreč ni samo biznis, kitajska partijska elita pa je čisto prava nacionalna elita, ki oborožuje svojo vojsko, zasleduje svoje geopolitične interese in - kar je najbolj pomembno - še vedno sama upravlja s svojim kapitalom.
Zato ni presenetljivo, da ameriški borzni špekulantje že dejavno širijo govorice o ekonomskem mastodontu JP Morganu, ki naj bi zbiral sredstva v skladih, s katerimi namerava obnavljati dotrajane mongolske železnice. Na borzi se šušlja, da Mongolija postaja zlati rudnik za bodoče naložbe v naravne vire. The Economist je Mongole že opisal kot gručo beračev, ki spijo na kupu bogastva, potrošniku pa ne nudijo drugega kot sušeno meso in kosmate čepice.
A sodeč po potezah novega mongolskega predsednika se časi vakuuma potrošniških dobrin nezadržno bližajo koncu. Lani izvoljeni Tsakhiagiin Elbegdorj se namreč oglašuje kot prvi mongolski predsednik, ki ne le, da nikoli ni bil član komunistične partije, ampak je tudi prvi, ki je svojo izobrazbo pridobil na zahodu. Njegova svobodomiselna navzočnost je prinesla sprostitev regulacij, ki sicer omejujejo akterje svobodnega trga v trgovanju z nacionalnimi resorsi. Mongolijo so že preplavili Porsche Cayenni, s katerimi lovci na rudo križarijo po deželi in ocenjujejo rentabilnost novih nahajališč, ki bodo pokrajino stepskih konjenikov kmalu spremenile v postkomunistično delovno taborišče.
Trenja med trgovinskimi interesi so nekateri analitiki že primerjali z veliko igro, kot so zgodovinarji poimenovali konflikt interesov, ki je tekom 19. stoletja zaznamoval odnose med ruskim in britanskim imperijem. Svetovna trgovinska vojna se je začela, prvi streli so odjeknili na področju valutnih tečajev, teža bojev pa se ne vrši več v petrokemični panogi, kjer zmagovalec nadzoruje preskrbo z nafto. Črno zlato še ni postalo zanemarljivo, a lahko smo prepričani, da se bo vse več rohnečih vozil z notranjim zgorevanjem ustavljalo ob robu ceste, v tišini pa bodo nadaljevali hibridi, ki ne bodo nujno japonskega porekla.
Geopolitične monopole je komentiral Luka T.