Zahodni korporacijski main stream mediji, vključno s slovenskimi, niso nič drugega kot operacijske dvorane, kjer novinarji kakor kirurgi natančno secirajo dogodke, zraven pa še izkrivljajo dejstva v prid gospodarskim ter političnim elitam novega svetovnega reda. Tu ne gre zgolj za golo potvarjanje resnice, proces ustvarjanja 'nujnih iluzij'je veliko bolj zapleten, kot se zdi na prvi pogled. Vzemimo za primer ameriško TV mrežo CNN, ki na dan sproducira povprečno petnajst aktualnih novic. Zaposljuje vsega skupaj 4000 osebkov: novinarjev, dopisnikov, urednikov, predstavnikov za stike z javnostjo, pravnikov in tako dalje. To znaša kar 267 'spin doktorjev' na eno dnevno novico.
Zadnji primer medijskega potvarjanja dejstev zadeva vroče dogajanje v Boliviji, ki je privedlo do odstopa skorumpiranega predsednika Gonzala de Lozade. Main stream mediji že ves teden svoje naivne gledalce prepričujejo, da je bolivijski predsednik odstopil zaradi pritiska nekaj sto tisoč nasilnih protestnikov, ki so na ulicah demonstrirali proti njegovi gospodarski politiki. Sliši se logično. Ni pa resnično. Kaj se torej dogaja v Boliviji in zakaj main stream mediji o tem ne poročajo?
Prvo, kar velja omeniti pri Boliviji, je, da je to ena izmed bogatejših latinsko–ameriških držav, katere prebivalci živijo v groznem pomanjkanju. Na primer, okoli sedemdeset odstotkov prebivalstva živi v revščini. Odgovornosti za to pa ne gre pripisati izključno gospodarski politiki bivšega predsednika de Lozade, temveč imperialističnim programom Mednarodnega Monetarnega Sklada in Svetovne Banke. Obe instituciji imata sedež v Washingtonu.
Bolivijo so poteptali tako imenovani programi strukturnega prilagajanja, diktirani iz Washingtona, ki slonijo predvsem na drobljenju socialne države in na tuji privatizaciji bolivijskega gospodarstva, predvsem naftnega sektorja. Številke povedo vse: Bolivija letno izvozi za 1.2 milijardi dolarjev nafte, od česar državi pripade le 90 milijonov dolarjev. Glavni delež profita ponikne v žepih direktorjev vodilnih zahodnih naftnih korporacij, ki za nameček še odpuščajo na tisoče bolivijskih delavcev pod pretvezo zmanjšanja proizvodnih stroškov.
Kapljo čez rob je pljunil predsednik de Lozada s svojim optimističnim načrtom o nadaljni privatizaciji državnega naftnega sektorja, ki bi v revščino pahnil še več bolivijskega prebivalstva. Državo je zajel požar ljudskega upora, ki ga je predsednik neuspešno poskušal zatreti z masakrom uličnih protestnikov, ki so med drugim skandirali: »Če de Lozada hoče denar, naj proda svojo ženo!«
Main stream mediji nas prepričujejo, da je v protestih sodelovalo nekaj sto tisoč ljudi. Ni res. Sodelovali so milijoni in to ne samo na ulicah. V imenu ljudstva so bile zasedene radijske postaje. Mnogi kongresniki, duhovniki in humanitarni delavci so gladovno štrajkali. Sledili so jim tisoči drugih. De Lozada je odstopil, ker se mu je uprla država. Emigriral je v ZDA, kjer skupaj s korporacijskimi mediji ustvarja lažno sliko o ljudskem revoltu v Boliviji.
Ljudski upor v Boliviji se nadaljuje. Poudariti je treba, da tu ne gre za nacionalno vstajo proti gospodarski politiki bivšega predsednika de Lozade, temveč za del globaliziranega človeškega upora proti bančnim in ekonomskim institucijam novega svetovnega reda. Bolivija gori. Naj gori še svet!
Komentarji
komentiraj >>