* Konsistenca ima v muzikah več raznolikih vidikov. Mirno lahko rečemo, da The Ex zgledno izpolnjujejo prenekaterega izmed njih in se nenehno gibljejo med kolektivno pravico in javno dolžnostjo, med spontanostjo in organiziranostjo. Njihovo razmerje med turnejami in snemanji je naravnost zgledno. V momentu vztrajnosti gre kratko malo za 31 let staro zasedbo, ki je od začetne anarho pank zastavitve reč vzela zelo zares in se podala v neznano. Ortodoksna pankerska scena jim morda zameri prav odmike od »žanra«, a natančen pogled nam pravi ravno nasprotno – njihova desetletja in menjave članov se zdijo nekako naraven proces, vreden anarhistične dinamike, pri kateri muzike nikakor ni več mogoče ločiti od življenja, aktivizma pa ne od njegove umestitve, dokumentacije, arhiva.

Ko je pred časom dolgoletnega pevca G. W. Soka zamenjal občasni član The Ex, občinstvu sicer znan iz benda Zea - Arnold de Boer -, je nastopilo nekaj zdrave skepse. Ta je bila spričo dolgoletne privajenosti na Sokov zven seveda povsem upravičena, a se je kaj hitro tudi razblinila: De Boer se je v neverjetno kratkem času naučil ves širok repertoar in suvereno zastavil svojo vokalno pozicijo nekam med recitativ, kričavo sporočilnost in neverjetno umirjenost, kar daje kritičnim besedilom kvečjemu dodatno težo. Predvsem pa je treba poudariti, da je v bend prinesel tretjo kitaro. Ker se ustaljeni dve kitari po tistem, ko je The Ex zapustil basist Luc, uglašujeta tako baritonsko kakor klasično skozi Fenderjevo različico DeVille ter ustrezen basovski ojačevalec in z nenavadno razporeditvijo strun, obogatitev zdaj deluje v prid širšemu, bogatejšemu, razkošnejšemu diapazonu zvokov. Terrie Hessels in Andy Moor, ki sta v zadnjem desetletju dodobra intenzivirala svoja sodelovanja na improvizatorski sceni, sta obenem tudi v matičen bend prignala strast in sound do konca. Kitare The Ex so tako jedrnate, seksi, neugnane, prepoznavne ter narejene za poslušanje in ples, poleg tega pa še take, da puščajo dovolj prostora gostujočim. Na pričujočem albumu je to naš znanec, sicilijanski trobentač Roy Paci, ki se je letos v velikem slogu vrnil iz sveta bolj kot ne pop ambicij, ki jih je gojil v preteklem desetletju. Zasedba Brass Unbound, v kateri so poleg Pacija na odru še Ken Vandermark, Mats Gustafsson in Wolter Wierbos, je postala zelo posrečena prav v kombinaciji z The Ex. Spominja na zlata leta, ko se je bend tako dobro našel z že pokojnim čelistom Tomom Coro.

Catch My Shoe nadalje prinaša veliko Afrike, a tega nikakor ne stori na pričakovan način. Eden izmed komadov je tako na novo prenesen z glasbene kasete, kupljene v Ugandi, toda Afriko je čutiti predvsem v praksi. Odkar The Ex zelo pogosto potujejo v Kongo in Etiopijo, so postali bolj gibki, valovanje komada je drugačno, poudarki pa so bolj sproščeni. Navsezadnje je z njimi poleg Katherine Bornefeld pogosto za bobni tudi Han Bennink, tako da že lahko spregovorimo celo o posebnem pankovskem in art rock swinganju.

Za vrlimi muzikanti in muzikantko iz Amsterdama je izjemno uspešno leto – k sreči jih je nekajkrat poneslo tudi k nam. Začelo pa se je še pred snemanjem pričujočega albuma, ko so The Ex v Etiopijo poleg svojih glasbenih prijateljev povabili tudi popravljalca glasbil, ki se mu je v enem samem tednu posrečilo usposobiti domala petdeset saksofonov in klarinetov. S to izvirno, a preprosto gesto so si The Ex še utrdili sloves neumornih aktivistov, kar jih utegne zdaj popeljati še v neslutene vode. Njihova političnost je prezentna, njena prednost pa je v tem, da ni prav nič vsiljiva in dogmatska. Samo še jasno sporoča in balansirano prepleta muziko in tekst. Catch My Shoes je izjemno dober album, nekaj najboljšega, kar je bend kadar koli izdal, nekaj najboljšega na – pogojno rečeno – letošnjih globalnih art rock poljanah. V Chicagu ga je posnel Steve Albini in v načinu produkcije precej izrazito poudaril tisto staro post-pankovsko noto, kakršno je svoj čas, ko so The Ex ravno dobro začenjali svojo pot, v Manchestru gojil Martin Hannett. Kritika, šarm, odrezavost in izvedbena forma – vse se je ujelo zelo fino in deluje celo neverjetno optimistično, v pričakovanju, kaj vse še lahko nastane iz The Ex, ki so zdaj res kot staro vino. V naslednji slabi uri bodo z nami Arnold de Boer - glas, kitara; Andy Moor - kitara, baritonska kitara; Terrie Hessels - kitara, baritonska kitara in Katherina Bornefeld - bobni. Poseben gost je Roy Paci - trobenta.

pripravil Miha Zadnikar