Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Hrvaško-slovenski odnosi skozi medije (4161 bralcev)
Četrtek, 23. 10. 2003
Lan



V ŠKUC-u se je na včerajšnji zahlajeni večer skušalo otopliti odnose med »njihovo lipo« in »našo podalpsko«. Zgodil se je tradicionalni, devetinpetdeseti novinarski večer s Ksenijo Horvat. Simpatična Ksenija je tokrat gostila Bruna Lopardića, zunanjepolitičnega komentatorja zagrebškega Vjesnika, Aleksandra Stankovića, hrvaško novinarsko zvezdo, voditelja ene najbolj gledanih televizijskih oddaj na HTV, »Nedeljom u dva«. Svoji glavi sta družno staknila z Ilinko Todorovski, urednico dnevnoinformativnega programa naše plačljive nacionalne televizije.

Na piedestal so bili tokrat postavljeni mediji na obeh straneh meje in kakšno vlogo igrajo v sleherni eskalaciji napetosti med obema državama. Kar malce čudi. Mediji so zadnje čase okrivljeni vsega, razen morda skrivanja Sadamovega orožja ali križanja Jezusa Kristusa. Kakorkoli, zastavljena vprašanja so v veliki meri ostala brez odgovorov, ni namreč jasno ali politika animira medije, ali mediji usmerjajo vladno politiko obeh držav.

Možnosti so naslednje: mediji in politika svojo držo prilagajajo mandatnemu ciklu. Hrvaška je trenutno tik pred volitvami, Slovenija pa pred vstopom v nadnacionalne integracije. Svojo vlogo igra lastniška struktura posameznih medijev. Ti so v Sloveniji v domači lasti, hrvaški so po detajkunizaciji pretežno v tuji. Dalje, koliko prostora je namenjenega radikalnim stališčem in koliko so ta v sorazmerju z dejansko politično težo njihovih nosilcev. Ali naj Slovenci resno jemljemo izjave, recimo, Anteja Đapića, oziroma, kako naj Hrvati interpretirajo politični domet Zmaga Plemenitega. Morebiti pa je prisotnost mejnih stališč v medijih zgolj odraz pomanjkanja uradnih, vladnih stališč. Vsaka vlada zase pač ve, da se glasovi plebsa na nacional-patriotskih stališčih ne izgubljajo, četudi sama molči.

Vloge hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke, meja na kopnem in morju, krška nuklearka, Trdinov vrh, gospodarski pas, ribiči, sukcesija, šengen, in tako naprej, in tako naprej. Če smo za vse to res krivi mediji, potem smo neupravičeno degradirani na raven sedme sile. »Ako je tako, onda smo JEDINA SILA!!!«. Kaj poreče Aleksander Stanković, medijski oponent in kolega z druge strani:

//////////////////////////////////////////////////////////////

In če smo še aktualni, Janezi smo težko preboleli kastracijo ob hrvaških smučarskih uspehih zadnjih let. Nogomet je že dolgo znani poligon za implementacijo političnih stališč. Spomnimo se samo tekme Crvene Zvezde in Dinama, ki je Zvonimirja Bobana v trenutku povzdignila v hrvaškega heroja, ker je svoje nogometno mojstrstvo praktično prikazal na hrbtu policista. Ali bi lahko nogometni kvalifikacijski tekmi za nastop na Portugalskem Evru prerasli v vsesplošno vojno med narodoma?

/////////////////////////////////////////////////////////////




Komentarji
komentiraj >>