* O projektu AfroCubism, sodelovanju kubanskih in malijskih glasbenikov, se je še pred objavo prvenca veliko govorilo, kar je tudi razumljivo, ko gre za združitev tako vidnih glasbenikov. Povrhu pa je v igri še navezava na projekt Buena Vista Social Club. Vsezvezdniško srečanje kubanskih in malijskih glasbenikov bi se namreč sprva moralo zgoditi konec 90. let prejšnjega stoletja. Ker malijski glasbeniki niso uspeli priti do Kube, smo namesto tega dobili veleuspešni projekt Buena Vista Social Club, ki ga sedaj, ob vzniku projekta Afrocubism, promotorji in piarovci navajajo kot referenco. Vendar Afrocubsim prinaša čisto drugačno godbo in zgodbo od Buena Viste.

Nemara je bil del čara Buene Viste v tem, da so se prek nje javnosti predstavili večinoma že pozabljeni kubanski glasbeniki, ki pa so bili tudi že precej v letih, kar je nedvomno prispevalo k privlačnosti in simpatičnosti cele štorije. Pa tudi vpletenost Rya Cooderja, za katerega sicer velja napačno mnenje, da je on zagnal ves projekt, je gotovo pomagala. Večina teh starost se je vmes žal pridružila "velikemu nebeškemu orkestru" in od na projektu sodelujočih je na AfroCubism prisoten le Eliades Ochoa s svojo zasedbo Quarteto Patria.

Malijska reprezentanca je tako, po sili razmer, močnejša tako številčno kot po znanih imenih. Naštejmo tiste najbolj znane in čislane, ki imajo za sabo zavidljivo kilometrino ter odlične solistične in druge albume: Toumani Diabaté na kori, Bassekou Kouyate na ngoniju in Djelimady Tounkara na kitari. Čeprav v izjavah glasbenikov beremo, da glasba na albumu ni ne kubanska ne malijska, temveč sežetek obeh tradicij, je to le delno res. Močnejši del predstavnikov malijske godbe je pač, hočeš nočeš, ustvaril bolj afriško kot kubansko ploščo, kar pa albumu kot celoti niti najmanj ne škodi.

Priznamo: album AfroCubism se nam ob prvem poslušanju sploh ni zdel nič posebnega, kar pa je vsekakor bolje, kot če bi se takoj navdušili in bi se, kot se rado zgodi ob takih primerih, godbe hitro prenajedli. Tako pa so se nam lepo nanizani komadi ob večkratnem poslušanju odkrivali kot majhni biserčki veščega muziciranja, sočnega prepleta tradicij, imenitnih občutkov za detajle in presunljivih solističnih doneskov. Pri slednjih je žal še najmanj slišati koro Toumanija Diabateja, ki nekako bolj skrbi za ritmiziranje in barvanje ozadja. Toliko bolj je slišen imenitni kitarist Djelimady Tounkara, čigar gibko igranje razodeva tako malijske kot kubanske prvine, in je s svojimi vijugajočimi linijami fina protiutež kitari tres Eliadesa Ochoe.

Godbo preveva občutek sproščenosti in užitka do igranja pa tudi nepretencioznosti. Ta je prisotna tako v izogibanju prevelikega izpostavljanja posameznih zvezdnikov, kot tudi v tem, da denimo kubanski muzičisti niso posegli za kakimi zelo znanimi napevi. Pravzaprav so to naredili, saj album sklene ponarodela Guantanamera, a jo vsi skupaj odigrajo tako drugače od znanih plesno naravnanih in himničnih različic, da ta komad dejansko najboljše opiše celoten koncept in idejo albuma. Guantanamera je kot prvo tokrat brez vokala, kar se sliši malone kot herezija, kot drugo pa se glavna tema izvije iz muziciranja več glasbenikov šele nekako proti sredini komada. Odličnost, prava mera ter skromnost namesto igranja na prvo žogo in iskanje novega ter neraziskanega pred že stokrat slišanimi klišeji.

Če je bil torej pri Buena Visti poudarek na že klasičnih kubanskih pesmih, ki so jih večinoma interpretirali "stari mački", je Afrocubism usmerjen v uživaško muziciranje in vešče prepletanje raznoterih glasbil in slogov obeh tradicij. Vrhunski glasbeniki so se uspešno izognili egotripaštvu in nastopaštvu. Namesto tega jim je uspelo ustvariti polno zvenečo godbo, odigrano spontano in ležerno, a spet nadvse prepričljivo in mamljivo kot na izredno uspelem jam sessionu.

pripravil Mario Batelič