Nedelja, 28. 11. 2010
goran
* Čas, ko so glasbene trgovine našle predalček za vsako, še tako neumestljivo glasbo, se z upadom prodaje nosilcev zvoka najbrž vse bolj poslavlja. Kdo ve kod so takrat svoj prostor našli posnetki ameriških bizarnežev Sun City Girls, ki v svoji izraznosti že skoraj tri desetletja spajajo praktično vse glasbene stile. No, vprašanje je že, če so se njihove plošče, audio kasete in zgoščenke sploh pojavljale pri običajnih ponudnikih, saj naklade praviloma niso dosegale več kot petsto ali pa tisoč izvodov. Zato niti ni presenetljivo, da so albumi zasedbe razprodani že kmalu po njihovem izidu, dasiravno je tistih, ki so preposlušali celotno diskografijo le za peščico. Kar pa je ob več kot sedemdeset objavljenih albumih pravzaprav povsem razumljivo. A to trojca ne moti – celo nasprotno. Svojo glasbo je namreč vselej držal na obrobju, daleč stran od masovne potrošnje.
Tudi danes, ko smo vse bolj vajeni izmuzljivih glasbenih odvodov, brata Alan in Richard Bishop ter Charles Gocher v svojem ustvarjanju ostajajo izvirni in brezkompromisni. Ne ozirajo se na pravila, ki jih postavlja družbeni ustroj in še manj na zakonitosti glasbene industrije. Z mističnimi koncertnimi rituali so si v svojih začetkih, v zgodnjih osemdesetih, oder pogosto delili s punk rockerji, a tam publika za njihovo bizarno početje ni našla posluha. Na avanturah po azijskem jugovzhodu so obveljali za ekscentrične ameriške jazzerje, danes pa bi jim mesto lahko iskali bodisi med novodobnimi folkovskimi prevratniki, bodisi med ustvarjalci svobodnjaških muzik ali še raje nekje vmes.
Ob klasični zasnovi - kitara, bas, bobni -, trojec svojo estetiko gradi še s kopico eksotičnih inštrumentov in terenskimi posnetki zbranimi z vseh koncev sveta, ki jih za nameček uporabljajo skrajno nekonvencionalno. Je pa njihovo nenavadno početje dobilo precej večji smisel po tem, ko je Alan Bishop na noge postavil založbo Sublime Frequencies, ki že vrsto let razveseljuje privržence avanturističnih, eksotičnih muzik iz dežel tretjega sveta. Serialka se namreč raje kot z akademskim odkopavanjem svetovnih tradicij ukvarja z beleženjem zvočno zanimivih terenskih posnetkov, največkrat brez repa in glave. Preprosto gre za fascinacijo nad raznoterimi obskurnimi zvočnimi zapisi, preko katerih dobivamo zabaven in obenem intriganten vpogled v tuje kulture brez nepotrebnega znanstvenega balasta. Tega vodila pa se Sun City Girls držijo tudi v svoji vselej razgibani, konfrontativni glasbi.
V potvarjanju starodavnih izročil pač ne vidijo nobenega smisla, zato te vzorce raje ukrivljajo v svojo specifično izraznost, ki je pravzaprav nekakšen kalejdoskopičen prerez praks, s katerimi se je trojec srečal na svojih številnih glasbenih ekskurzijah. Ob interpretacijah in transformacijah azijskega gamelana, se na njegovem meniju redno pojavljajo predvsem prebiranja bližnjevzhodnih, severnoafriških in južnoameriških tradicij. Kljub odkritim referencam na glasbeno zapuščino teh tradicij, pa Sun City Girls ne moremo postaviti ob bok world music pretendentom. Z bizarnim križanjem zvočnih odpadkov in mistične eksotike, se trojec prej pojavlja v vlogi opozicije. Glasbeni puristi v njegovi izraznosti bržkone slišijo sledi parodije in sarkazma, kar je po svoje velik paradoks, saj je v svoji karieri povil nekaj najlepših priredb svetovnih klasik. Prav to lucidno nastavljanje ogledala nedomišljenim, podcenjujočim zahodnjaškim posegom v izvirne tradicije pa je vzgib, s katerim so Seattlečani prepričali poslušalce naveličane vkalupljenih svetovnoglasbenih ponavljank.
Morda pa jim širši posluh prinese prav nova plošča, ki jo mnogi že imenujejo za najbolj poslušljivo v njihovi obsežni diskografiji. Toda brata Bishop se ponovno ne izneverita nepredvidljivosti, saj naj bi bil ‘Funeral Mariachi’ poslednji album zasedbe Sun City Girls. Sicer je res, da sta samoukinitev napovedala že v letu 2007, potem ko je za posledicami bolezni preminil tretji član Charles Gocher, toda pred nedavnim sta še enkrat združila moči in se z novo ploščo poklonila preminulemu prijatelju. Zato lahko bolj poslušljivo glasbo pripišemo prav spoštljivi intimnosti in žalujočemu razpoloženju, ki zaznamujeta celoten album. Večina skladb je postavljena na skupni imenovalec folkovske senzibilnosti, v osrednjem delu ujete v otožnem klavirskem grajenju cinematične atmosfere. Kakopak Richard in Alan tudi tokrat ostaneta zvesta svojim raziskovanjem eksotičnih izročil, uvodoma strnjenih v afriškem in arabskem melosu, medtem ko v zaključku naslov plošče upravičita z mariachi trobento.
Čeprav se album izogne prepoznavni šaljivosti, norčavosti in karnevalskim eksplozijam, je ‘Funeral Mariachi’ posvetilo izgubljenemu prijatelju in spogledovanje z minljivostjo, kot si ga lahko zamislijo le Sun City Girls. In če je bil v preteklosti kamen spotike njihov zabaven, kvazi pop-turističen odnos do zapuščine svetovnih muzik, brata Bishop sedaj s spoštljivim posluhom izpostavita svojo globoko ljubezen do glasbenih izročil iz dežel tretjega sveta. Pa tu ne gre za oportunizem oziroma pojasnjevanje njihove pogosto narobe razumljene šaljivosti, temveč za formo, ki jo preprosto narekuje osnovna ideja plošče. A končajmo v bolj optimističnem razpoloženju – kljub ukinitvi zasedbe Sun City Girls, je dvojcu Bishop v arhivih gotovo ostala kopica še neobjavljenega materiala, ki bo bržkone prej ali slej ugledal luč dneva. Če ne drugače, pa skoraj zagotovo v izvrstni serialki Sublime Frequencies.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>