Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
VISOKE ŠOLE – NOVA TRŽNA NIŠA (2446 bralcev)
Torek, 23. 11. 2010
Gregor K.



Formula današnje krizne politike je bolj ali manj že vsem znana. Na eni strani zmanjševanje javne porabe, na drugi težnja po gospodarski rasti. Del te zgodbe je tudi šolstvo - predvsem visoko šolstvo, ki ni obvezno. Zadnja dva odmevna dogodka v zvezi z redukcijo sredstev za visoko šolstvo prihajata iz Velike Britanije in Italije. Gre za dva vsebinsko različna pristopa, vendar s podobnimi nameni. Pri obeh državah pa gre seveda za nadaljevanje neke politike in ne za spremembe, ki bi šokirale zaradi inventivnosti.

Po številnih italijanskih mestih se je v sredo, 17. novembra, v znak protesta proti vladnim varčevalnim ukrepom zbralo okoli pol milijona študentov in njihovih podpornikov. Berlusconijeva ministrica za izobraževanje Mariastella Gelmini namerava z reformami, ki jih je začela leta 2008, enormno zmanjšati denarne subvencije visokošolskim ustanovam. Med najbolj odmevnimi ukrepi je ukinjanje nekaterih fakultet z manj študenti in združevanje določenih programov, s čimer bi ponekod potrebovali za štiri petine manj profesorjev.

Poglejmo malo podrobneje primer Velike Britanije. Teden dni pred italijanskimi protesti je glavno mesto preplavila množica 50.000 študentov ter drugih angažiranih in jeznih posameznikov, ki se niso in se še vedno ne strinjajo s predlogom nove vladajoče koalicije o povišanju šolnin. Le-te naj bi se s sedanjih 3 tisoč funtov povzpele na predlaganih 6 do največ 9 tisoč funtov, torej bi v najslabšem primeru zrasle kar za trikrat. Pri tem je treba povedati, da bodo morali študentje vračati študijsko posojilo šele in samo takrat, ko bodo na leto zaslužili več kot 21 tisoč funtov. Premier Velike Britanije in predsednik konservativcev David Cameron ter njegov koalicijski kolega iz stranke Liberalnih demokratov Nick Clegg v drastičnem zvišanju šolnin in pogojih za vračanje poleg zmanjšanja stroškov države vidita tudi izboljšanje kvalitete posameznih visokošolskih ustanov in določeno socialno noto.

Po nameravanem povišanju šolnin obstaja veliko dvomov glede manjše javne finančne porabe za univerze. Ključna bojazen je namreč ta, da bo preveč diplomirancev zaslužilo manj, kot je predviden cenzus, katerega prekoračitev pomeni vračanje posojila. Le-tega namreč priskrbi država.

Drugi namen, torej povečanje kvalitete univerz, verjetno razkrije srž problema potencialne reforme in nakaže smer prihodnjega visokošolskega izobraževanja. Javno britansko terciarno izobraževanje že približno deset let ni več brezplačno in leta 2007 so laburisti s Tonyjem Blairom na čelu vpeljali nov način plačevanja šolnin. Namesto klasične, ki ne glede na ustanovo znaša okrog 1700 funtov in je odvisna od socialnega statusa družine, je bila vpeljana tako imenovana »top-up« šolnina, ki variira od fakultete do fakultete, vendar ne sme preseči 3290 funtov. Eden od razlogov za vzpostavitev takšnega mehanizma je bilo torej tudi pričakovanje večje kvalitete univerz. Pričakovali so, da bodo bolj zaželene fakultete zaračunavale več, ker bo večje povpraševanje, manj kvalitetne pa manj in si bodo z nižjo šolnino zagotovile študente, ob tem pa si prizadevale za izboljševanje kakovosti in s tem za povečanje povpraševanja in višje šolnine. Z drugimi besedami, visokemu šolstvu so postavili dobre temelje, da postane kot vsako drugo blago na trgu.

Vendar ni šlo vse po pričakovanjih, saj je kmalu večina ustanov povišala šolnine do zgornje zakonsko določene meje. Tu pa nastopi leto 2010 in nova reforma, ki dovoljuje šolam, da oberejo študente do 6000 funtov oziroma do 9000 pod pogojem, da vpišejo določeno število študentov iz deprivilegiranih socialnih okolij.

Če torej v prvem poskusu ni uspelo zmernim laburistom, bo kajpada v drugem radikalnejšim konzervativcem. Vendar po vsej verjetnosti, kot napovedujejo nekateri analitiki, ne bo prišlo do želenega konkurenčnega trga javnih univerz, ampak do ponovnega približevanja šolnin zgornji meji in do ustanavljanja privatnih šol. Logika slednjega je sledeča. Najboljše univerze, kot so Oxford, Cambridge in njima podobne, se bodo morda odrekle tisti malenkostni državni subvenciji, se s tem otresle državne regulative in povišale šolnine do te mere, da bodo na boljšem kot pred tem. Toda to je smotrno pričakovati šele pri visokem državnem cenzusu, saj bi bila razlika pri višini plačila za javno in zasebno univerzo relativno majhna, manjša kot razlika v kvaliteti med šolami, kar pomeni, da socialno šibkejši, a talentirani ne bi imeli dostopa do najboljše izobrazbe.

Pokaže se torej, da stremljenje k hitremu dvigu kvalitete z lahkoto prinese novo družbeno razslojevanje. Vendar smo tu na ravni argumentov, ki jih proti vladnim nameram uporabljajo tudi študentje pod krovno britansko organizacijo Nacionalno združenje študentov. Najbolj jih je torej strah, da po reformi ne bo več mogoča tako imenovana socialna mobilnost. Kar pomeni, če rahlo pretiravamo, da revni ne bodo mogli postati bogati, pot v drugo smer pa bo le naključna. Toda ti študentje izobraževanje še vedno vidijo kot nujno zlo na poti do dobro plačane zaposlitve in ne kot institucijo, katere osnovno poslanstvo je širiti vednost in premikati horizont zavesti.

Obstaja še ena tema, o kateri so se Britanci po protestih veliko pogovarjali in jo z vseh strani obsojali. Gre za izpade določenih študentov, ki so vdrli v stavbo, kjer ima poleg nekaterih podjetij sedež tudi Konzervativna stranka Davida Camerona. Zgražanja, deloma upravičena, so prihajala od vsepovsod. „Vandali, neotesanci, nasilneži,“ je bilo slišati in vse to se je enačilo s tako imenovanimi anarhističnimi skupinami. Sliši se znano. Vendar se jih je le malo vprašalo, kaj je poleg teh posameznikov še vplivalo na to početje in kdo vse danes propagira nasilje. Že sama tržna usmerjenost, kamor se obračajo tudi univerze, je del te grobe igre.

Seveda se primer Britanije tiče tudi nas. Pomembno je, da preden do podobnih teženj pride tudi tukaj - in do njih bo vsekakor prišlo -, vsaj na grobo spoznamo, za kaj gre oziroma v katero smer peljejo reforme, ki jih uvajajo na Otoku.

Komentar je spisal Gregor.



Komentarji
komentiraj >>