AFROCUBISM, 23. 11. 2010; Galussova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana
* Če smo v oceni albuma projekta AfroCubism ugotavljali, da nas glasba ni osvojila na prvo žogo, se je na torkovem razprodanem koncertu zgodilo ravno obratno. Od prvega komada dalje nas je druščina kakega ducata kubanskih in malijskih glasbenikov s širokosrčnostjo, odličnim igranjem in sproščenim ozračjem takojci prevzela in navdušila. Občutek smo imeli, da igrajo glasbeniki, zbrani vkup za ta projekt, že leta skupaj in da bo projekt, če bodo le tako nadaljevali, prerasel v trajno zasedbo z izdelanim konceptom ter tudi njegovo imenitno uresničitvijo.
Zasedba je za koncertno predstavitev posnetega gradiva ubrala težjo pot; ni namreč preprosto reinterpretirala že znanih komadov z albuma, pač pa je bila čisto vsaka skladba deležna doživete transformacije. Razpoloženi muzičisti so komade primerno podaljšali in ozaljšali s številnimi doneski in okraski. Tudi komadi, ki so se nam ob poslušanju albuma zdeli bolj malijski kot kubanski, so se prelevili v pretanjeno zlitje dveh tradicij. Poseben dosežek in presežek koncerta pa je bil v tem, da so vsi izstopajoči solisti prišli na svoje, ne da bi to kakorkoli zmanjševalo pomen ali značaj zavzete skupinske igre.
Eliades Ochoa na kitari tres in vokalu, Toumani Diabate na kori, Bassekou Kouyate na ngoniju in Djelimady Tounkara na kitari so si nasmejani in glasbeno radovedni izmenjavali glasbene motive, na lahno spreminjali ritmiko, se zasukali v kak nov melodijski odcep, da bi se po odmerjenih, sočnih ter presunljivih in efektnih pasažah vrnili v zanesljivo in čvrsto, a vendar gibko in po potrebi spremenljivo ritmično ozadje, ki jih je ustvarjala kopica spremljajočih glasbenikov.
Še posebej sta na dinamičnem dvournem nastopu izstopala Bassekou Kouyate in Djelimady Tounkara, ki sta se oba z nasmehom na ustih tudi postavila v ospredje odra, ko sta imela solistične vložke. Tudi veliki Toumani Diabate, za katerega se nam je na albumu zdelo, da mu je odmerjeno premalo prostora, je imel več kot 15 minut slave, niti ne toliko v solističnih partih, pač pa bolj v osupljivi interakciji z drugimi solisti. Ta nas je še posebej navdušila v komadu Guantanamera, ki smo ga po drugačnosti in nepretencioznosti izpostavili že, ko smo pisali o albumu. Svojevrstna neuradna kubanska himna je tokrat zazvenela še bolj neobremenjeno s tradicijo.
Priznamo, da smo se bali, da bodo glasbeniki popustili konvencionalnemu, čeprav nepisanemu pričakovanju občinstva in komad zasukali v razplesano in glasno ter s petjem podprto poskočnico, kakršno velikokrat slišimo na koncertih kubanskih glasbenikov. A k sreči se je zgodilo ravno nasprotno – komad so strukturno razdrobili še bolj kot na albumu.
Štirje že omenjeni jezdeci strunarskih vragolij so se ob komaj zaznavnem ritmičnem zibanju spremljevalnih glasbenikov zbrali na levem koncu odra, zraven sedečega Diabateja, ter z daljšim preigravanjem svojih zvonkih strun komaj dali slutiti, da se za navdihnjeno uvodno medigro skriva razvpita Guantanamera. Pa tudi v nadaljevanju so, ob nakazovanju glavne melodije, še naprej izmenjavali vijugaste in opotekajoče se pasaže. Glasbeniki so se tokrat bolj osredotočali na medsebojno izmenjavo in nadgradnjo kot na prevzemanje glavne besede.
Piko na i odličnemu koncertu sta pridala sproščeno ozračje in odličen zvok. Ozračje zaupanja in zavezništva med muzičisti in publiko so posamezni člani, predvsem Ochoa in Diabate, prvi v španščini in drugi v angleščini, dodatno spodbujali z zabavnimi nagovori. Diabate pa tudi s podžiganjem rastočega dobrega razpoloženja ter duhovitimi dovtipi, s katerimi je občasno tudi konkuriral Ochoi. Z besednimi vpadi so pretirali le enkrat, ko so, že med dodatki, začeli razlagati, kdo je kdo v bendu in kakšne vse nagrade je prejel za svoje delovanje. A ob tako suverenem muziciranju in redko videnemu pozitivnemu vzdušju na odru jim to zlahka oprostimo.
Če povzamemo: slišali smo enega boljših koncertov svetovnih godb, kjer se je izkazalo, da odlični in svetovljanski glasbeniki iz projekta, ki ga je sicer zagnala založba, zlahka ustvarijo dobro uglašeno zasedbo. Še več: spletejo čvrsto povezano skupnost podobno mislečih glasbenikov, ki jim je bolj kot razvpitost, lastno razkazovanje ali morebitna slava pomembno, da svojo glasbo odigrajo karseda predano in jo predajo naprej.
Na koncertu AfroCubism je nadvse užival Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >>