Tako je včeraj malce po devetnajsti uri izzvenel zaključek kratkega filma Tomaža Pavkoviča, udeleženca poletne filmske šole Želimirja Žilnika, kot uvod v pogovor na temo domoljubje v sodobnih družbah s podnaslovom Ugrabljena ljubezen. Poleg srbskega cineasta Žilnika sta v debati, ki je bila druga v serialki „Brez cinizma“, kakor so si jo zamislili v Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sodelovala še srbski novinar in publicist Teofil Pančić ter v vlogi povezovalca profesor in pesnik Aleš Debeljak.

Večer je predvsem zaradi sodelujočih akterjev precej obetal, a se je kmalu izkazalo, da bo kljub mnoštvu zdrajsanih pomenov, ki jih pojem domoljubja vleče nase, ali pa prav zato, ta termin potrebno najprej smiselno operacionalizirati. To je v nadaljevanju večera le delno uspelo oziroma se je pokazalo, da sodelujoči, predvsem Pančić in Debeljak, preprosto izhajajo iz preveč izkustveno in idejno različnih pozicij. Domoljubje se seveda navezuje na pojem domovine, kjer pa smo skupaj z Debeljakom že pri drugem hakeljcu:



Teofil Pančić, za katerega v nekaterih medijih, v nasprotju z velikim številom njegovih kolegov, najdemo oznako „malosrbski“ novinar in človek, ki je zaradi svojega družbenega angažmaja na enem izmed beograjskih avtobusov doživel napad samoimenovanih domoljubov, je glede prave narave pojma domovina enoznačno jasen:



Med Pančićevim pojasnjevanjem dobesedno na terenu izgrajenega odnosa do domovine oziroma dojemanja domovine, je Debeljak s svojimi grimasami in gestikuliranjem že nakazoval, da bo sledila precej ognjevita replika:



Pančić Debeljaku seveda ni ostal dolžan. Izpostavil je predvsem ugrabitev termina domovina s strani nacionalistov, kar ima za posledico tudi svojstveno percepcijo lojalnosti.



Pogovor se je v nadaljevanju sukal predvsem v okviru korupcije domoljubja na prostoru bivše Jugoslavije. V tem kontekstu je bila izpostavljena misel sarajevskega pesnika Marka Vešovića, da glede na vojno za jugoslovansko dediščino pravzaprav živimo na prehodu iz 20. v 19. stoletje, kar je še posebej žalostno glede na dejstvo, da smo v okviru Jugoslavije vsaj poskušali misliti možnost večnacionalne družbe:



Besedo je kasneje dobilo tudi poslušalstvo, ki je nekako pritegnilo Pančićevemu nazoru glede domoljubja, predvsem zaradi že omenjenih zlorab domoljubja, ki smo jim bili in smo jim še vedno priča. Ali ne bi bilo bolje potemtakem domoljubja odmisliti? Aleš Debeljak je na ta argument odgovoril, da zloraba ne opravičuje prepovedi rabe. Mogoče se sprašujete, kakšno vlogo je v tem pogovoru pravzaprav imel Želimir Žilnik? Pravzaprav je z redkimi vpadi bolj sledil svojima sogovornikoma, njegovega ključnega prispevka pa smo bili v odgovoru na vprašanje, kaj je zanj domovina, deležni že na začetku.



OFF poročilo je pripravil Tadej.