Predsednik domače vlade in koalicije Borut Pahor je na današnji novinarski konferenci ponovno in vnaprej pričakovano zavrnil razkritja iz internih diplomatskih depeš po vsem svetu dobro razvejanega diplomatskega aparata Združenih držav Amerike, ki se nanašajo na vlogo in položaj domače republike ter konkretna ravnanja najvišjih predstavnikov domačih oblasti v mednarodni skupnosti. Preko spletne strani wikileaks razkriti zaupni dokumenti sicer v prvi vrsti potrjujejo že znano dejstvo, da v mednarodni skupnosti obstajajo prvorazredne in drugorazredne bolj ali manj suverene države in da Slovenija v globalnem merilu pač sodi v drugo jakostno skupino držav. Hkrati so objavljeni dokumenti potrdili tudi to, kako se med državami prve in druge lige pravzaprav zares posluje in prijateljuje ter komu pravzaprav služijo predsedniki vlad vseh teh drugorazrednih svetovnih držav.
Povsem v skladu z domačo Ustavo smo sicer 21. novembra 2008 v Državnem zboru lahko slišali prisego, ki so jo po izvolitvi oziroma po imenovanju pred tokratno poslansko zasedbo tako kot vsi njihovi predhodniki izrekli tudi sedanji predsednik vlade Borut Pahor in njegovi ministri in ministrice. Takole gre. »Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.«
Kljub tej prisegi pa je na polovici mandata te koalicije in vlade že jasno, da domače ljudstvo ni več najbolj prepričano v iskrenost zapriseženega ob nastopu mandata. Še več, to povsem brez dlake na jeziku priznava tudi sam Borut Pahor, ko lube Slovence dramatično zaproša, naj verjamejo, da ima Slovenija dobro vsaj zunanjo politiko, če že verjamejo, da ima slabo notranjo politiko. Kot zatrjuje premier Borut Pahor, ima njegova vlada vajeti zunanje politike trdno v svojih rokah in da ta ni servilna. Toda iz diplomatskih depeš State departmenta je sicer razvidno, da temu le ni povsem tako.
Glede na to, da se je sam premier Borut Pahor - kljub temu da je to v smislu diplomatskega protokola silno nenavadno – kar dvakrat sestal z odpravnikom poslov veleposlanika ZDA v Ljubljani, bi sicer še lahko držalo, da ima on sam vajeti slovenske zunanje politike trdno v rokah. Toda to še ne pomeni, da ta ni servilna do interesov velikih sil oziroma prvokategornih svetovnih držav, na čelu katerih se še naprej same vidijo prav Združene države Amerike. Servilen oziroma hlapčevski ali klečeplazen je sicer prosto po Slovarju slovenskega knjižnega jezika vsak, kdor si s pretirano uslužnostjo, vdanostjo prizadeva pridobiti naklonjenost nadrejenih.
Razkritje, kdo je kdo in kakšen pravzaprav je položaj Slovenije v mednarodni skupnosti, sicer bolj kot na tujem odmeva po domači republiki. Pokončni prvak opozicije Janez Janša tako že javno pričakuje, da bo tožilstvo proti Pahorju nemudoma spisalo obtožni predlog zaradi dogovarjanja o podkupovanju oziroma obljubljanju podkupnin. Dogovore premierja Pahorja o zadovoljitvi ameriških poslovnih interesov z domačim javnim denarjem je sicer že za neprimerne označil predsednik republike Danilo Turk. Na lastno pobudo pa jih bo preučila tudi Komisija za preprečevanje korupcije.
Toda tudi vtis, da je bila domača zunanja politika kaj bolj samostojna, samozavestna in bolj v skladu s premierjevimi pooblastili za časa prejšnjih vlad, kot ga v imenu lastnih notranjepolitičnih potreb poskuša poustvariti Janez Janša, je povsem neresničen. Za časa domnevno najbolj uspešnega zunanjepolitičnega dosežka Slovenije in vlade Janeza Janše, polletnemu predsedovanju Evropski uniji, smo javno izvedeli, kaj so na sestanku v Washingtonu domačim diplomatom in takratnemu veleposlaniku v Washingtonu in današnjemu zunanjemu ministru Samuelu Žbogarju naročili iz Bele hiše, da je potrebno postoriti med domačim predsedovanjem Evropski Uniji.
Takrat je bila domača zunanjepolitična hrbtenica upognjena predvsem zaradi vprašanja priznanja Kosova. Tokrat pa so v ospredju zaporniki iz Guantanama, ki se jih želi ameriška administracija znebiti tako, da bi jih podtaknili svojim domnevnim zaveznicam po vsem svetu. Pa čeprav to ne najbolj prepričljivo zanika, iz na wikileaks objavljenih depeš izhaja tudi to, da je Borut Pahor Beli hiši sprejem enega ali več ujetnikov iz Guantanama ponujal v zameno za 20 minut z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Da pa bi si ob tradicionalnem stisku rok prislužil še dodatni objem, pa je na mizo odpravnika poslov ameriškega veleposlanika v Ljubljani navrgel še ponudbo, da bi naj s postavitvijo in dobavo drugega bloka domačega jedrskega ponosa – Nuklearne elektrarne Krško zaslužilo ameriško podjetje Westinghouse.
Kljub nasprotnim očitkom pravnih strokovnjakov Borut Pahor sicer zatrjuje, da svojih pooblastil ni prekoračil. Šlo naj bi za napačen vtis pod te nič več zaupne depeše podpisanega ameriškega diplomata, ki ga ne želi komentirati, saj da bodo zapise komentirali sami ameriški diplomati. Toda to se zaenkrat še ni zgodilo in vprašanje je, če se sploh bo. Bo pa te dni še naprej veliko pojasnjeval predvsem hlapec Borut. Zakaj že in kdaj že bi si naj vseskozi želel, da bi pod predpostavko, da za to obstaja pravna podlaga, tudi Slovenija tako kot 13 drugih držav sprejela enega od zapornikov iz Guantanama? Ti tako imenovani sovražni bojevniki so namreč tam zaprti mimo pravnega reda in zgolj po politični volji vodstva ZDA.
Toda tako to gre. Če bi hlapec Borut ne bil hlapec pač pa gospodar, predstavnik države, ki ni servilna in ki pove svoje mnenje, potem bi v teh diplomatskih depešah nedvomno moralo pisati tudi to, da gre v primeru Guantanama za kratenje osnovnih človekovih pravic in nespoštovanje osnovnih postulatov pravne države. Toda ne. Piše zgolj to, da bi hlapcu Borutu 20 minut z gospodarjem Obamo omogočilo, da vprašanje ujetnikov predstavi kot dejanje podpore najpomembnejšemu zavezniku Slovenije in dokaz na novo oživljenih bilateralnih odnosov z ZDA. Kar sicer je samozavestno. Nikakor pa ne tudi suvereno.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s hlapcem Borutom in njegovo pravico razpolaganja z dobrinami domače pol-suverene in drugorazredne države v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>