Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ROSCOE MITCHELL & NOTE FACTORY: Far Side (ECM, 2010) (ponovitev 12. 12. 2010 ob 00.30) (2297 bralcev)
Nedelja, 5. 12. 2010
Miha Zadnikar



* Skladateljska ambicija je že dolga desetletja ambicija slehernega izpostavljenega jazzovskega muzičista – to dejstvo, ki nima malo povezav s shematiko avtorskih pravic, je številne pognalo v stihijo, obup, mnogi so postali hiperaktivni, nekaj jih je prispevalo naravnost epohalna dela, kljub internemu priznanju kompozicijske veščine pa v zraku slejkoprej obvisi grenka nota: Kdor je označen z jazzom, ta se bo zelo težko pridružil svetu sodobne klasične kompozicije, nove muzike. Kdor ni bel, bo poleg tega še žrtev panevropskega rasizma. Spomnimo se, kaj vse je moral storiti vrli Anthony Braxton, da bi njegovo delo obveljalo kot delo composerja. Končalo se je in še kar velja tako, da je med črnci pretiran intelektualec, za ortodoksne jazziste premalo swinga, če vprašate klasike, pa swinga odločno preveč. Opere mu kajpak noče uprizoriti nihče. Tveganje je preveliko celo v glasbeno bogatih in novim muzikam naklonjenim okoljih, kot so Norveška, Nemčija, Švica, Francija.

V podobnem primežu je Braxtonov nekolikanj starejši kolega Roscoe Mitchell. Danes sedemdesetletni soustanovitelj znamenite in pomembne AACM (Association for the Advancement of Creative Musicians) iz Chicaga je šele pred par leti dobil profesuro in si tako vsaj malo olajšal boj za preživetje. Mirno lahko zapišemo, da bi Mitchell seveda lahko profesuro dobil že sredi sedemdesetih, in to kot učitelj pihal in učitelj kompozicije, po vsej verjetnosti pa še kot izvedenec za socialni položaj muzičistov, kot strokovnjak za glasbeno pedagogiko, preživetje in kot teoretik. Toda ne, treba je bilo hoditi po trnovi poti – solistična dela, nebroj albumov z malimi ansambli, nora kariera s slavnimi Art Ensemble of Chicago: vse to je bilo premalo; zdi se, ko da nekje zaseda kafkovski rektorat, ki tega ali onega osebka zaposli šele tedaj, ko doseže častitljivo starost, ne glede na preteklo kvaliteto. Naj se možakar prekali, pa ga bomo zaposlili.

Mitchell kot oseba je vsa dolga desetletja deloval enako – ja, pozabili smo dodati, da bi v univerzitetnem okolju lahko predaval še etiko in konsistenco, torej dvoje pozabljenih predmetov iz dobe modernizma. Roscoe Mitchell jima je ostal zvest, tudi v obdobjih ko je postmoderna paradigma preplavila ves kolegialen svet. Naj spomnimo: Ko je šel sošpilavec Joseph Jarman med budiste in za krepka leta zapustil Art Ensemble of Chicago, je Roscoe – potem ko si je Jarman zaželel vrnitve – ostro in odločno zahteval avdicijo: Ne vemo, koliko je vadil, kako dober je še. Vaja, vaja, vaja – kdor obiskuje festivale, ta utegne zapaziti, da gre Roscoe po zajtrku na dan špila, z zasedbo pogosto na večurno vajo. Ko so ga po smrti Lesterja Bowieja spraševali, ali išče zanj v bendu nadomestilo, je bil spet oster in odločen: To se vendar ne dela, Lester je bil Lester, zanj ne more biti nekakšnega »nadomestila« … Še in še momentov iz discipline etike in konsistence najdemo tudi v Roscoejevem načinu igre, v ataki, fraziranju, artikulaciji: Kdor tenko prisluhne njegovemu saksofonu, ta ugotovi, da je pogosto in pretanjeno malce prenizek, tako »ravno prav«; Roscoejeva flavta je dobro tempirana – glasbilo, ki utegne biti izjemno dolgočasno, ima pri njem pravo mero. In tako ugotavljamo tudi za ansambelsko igro – kakor lahko občudujemo posebno dihotomijo med komorno igro in swinganjem (oba dela sta nenavadno spontana), tako Roscoe podeljuje tudi dobro odsekane kose ansambelskega muziciranja in sole. Pravzaprav ima zadnja leta srečo z večjimi zasedbami, ki mu takšno zahtevo berejo naravnost z ustnic. Ena je Transatlantic Art Ensemble, druga je pričujoča – Note Factory. Z njo je v nekoliko predrugačenem osebju posnel prvi album Nine to Get Ready prav tako za ECM, in to že pred več kot desetletjem. Sledila sta še dva, a potem tudi precej dolga pavza, predvsem pa sta bili vpleteni dve drugi založbi: Song for My Sister so izdale Pi Recordings leta 2002, The Bad Guys pa Around Jazz leto dni kasneje.

Iz dna sedmih laških let je zdaj ECM potegnila pravo karto. Znano razmerje med formo in svobodnjaštvom je pri Roscoeju tokrat spet izraženo do obisti, sošpilavci pa ga razumejo kot le malokdo. In če smo na začetku izrazili kompozicijsko željo med jazzisti kot bolečo točko nove muzike, se moramo seveda veselo popraviti, vsaj kar zadevo izvedbo. V tako imenovani sodobni klasični glasbi le redko najdemo ansambel, ki bi lahko izvedel – oziroma, ki bi bil sploh pripravljen izvesti Roscoejevo nakano, v tako imenovanem jazzu takšnih pripravljenih in pripravnih individuov kar mrgoli. In ni treba posebej poudarjati, da pridejo na seanso z Roscoejem iskat in izvest prav to dimenzijo zelo pripravljeni in pripravni – zdi se, da so vmesna polja mikavna tudi za odmik od klišeja in fraze. In v teh odmikih je bil Roscoe Mitchell zmerom nenadkriljiv, pa če se je na odru našel sam ali v družbi. Ugotavljamo celo, da je iz teh odmikov naredil podobo, ki je obenem prepoznavna in vedno nova. Ko je namreč sedemdesetletnik letos poleti na Konfrontacijah v Nickelsdorfu izvajal solističen recital sredi popoldneva na kakih 45 stopinjah Celzija, je z njim vred namreč tudi občinstvo pozabilo na težavne pogoje in šlo na čudaško pot. Prepustimo se ji tudi zdaj kot z Roscoejem že tolikokrat od srede šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej.

pripravil Miha Zadnikar




Komentarji
komentiraj >>