ANCIENT METHODS, Ago Tela, 3.12. 2010; Klub K4, Ljubljana

* Potem, ko se je ob gostovanju britanskega techno pionirja Regisa v začetku novembra izvedelo, da bo serialka Elements na naslednjem eventu gostila skrivnosten berlinski dvojec Ancient Methods, smo privrženci udarnega techna dobili upravičen razlog za veselje. Če odmislimo nekaj svetlih izjem, za techno pač nekako velja, da so se njegove sodobne različice razvodenele v minimalizmih. Dasiravno prav Elementsi potrjujejo, da se v množici suhoparnega ritmičnega zankanja tudi danes še najdejo mojstrovine, resda praviloma izpod prstov producentov, ki so smernice technu krojili že v prejšnjem desetletju. Obetajoče poimenovani dvojec Ancient Methods je pod tem psevdonimom svojo prvo malo ploščo 'First Method' objavil v letu 2007, kar ga sicer uvršča med mlajše techno ponudnike. Toda njegova glasba je na posluh naletela predvsem pri privržencih trdega, surovega techna z močnim priokusom devetdesetih, deloma tudi osemdesetih let minulega stoletja. Pa vendar gre v primeru dvojca več kot za kakšen revival »zlatega techno obdobja«.

Producenta za znamko Ancient Methods se skrivata za psevdonimoma Baeks in Trias, njuni prvi solistični podvigi pa sežejo nekam v začetek novega tisočletja. Ti jima sicer niso prinesli kakšne opaznejše vloge med privrženci klubskih elektronskih muzik, sta pa nase opozorila že z izidom prve plošče pod znamko Ancient Methods. Še bolj sta privržencem techna na dušo zapihala po tem, ko sta se pod znamko Ugandan Methods spajdašila z Regisom, kar jima je prilepilo tako primerjave z njim kot tudi z njegovim kultnim psevdonimom British Murder Boys, pod katerim klubska plesišča pili skupaj s Surgeonom. Ker sta Regis in Surgeon v sodobni techno produkciji pustila globoke sledi, so te primerjave predvsem skozi prizmo zvoka razumljive, toda Ancient Methods sta na svojih doslej petih objavljenih malih ploščah izbrusila povsem sebi lastno estetiko. Dejstvo, da v svoji glasbi spajata tudi prvine producentov, ki so na noge postavili techno, jima tu lahko štejemo le v dobro, spogledovanje s praksami, ki odstopajo od techno konvencij pa sta nenazadnje potrdila že s čislanim miksom za Fact Magazine.

Teren berlinskemu dvojcu je tokrat pripravila domača zasedba Ago Tela. Ta si je v zadnjem letu v različnih formacijah oder večkrat delila s čislanimi tujimi elektronskimi producenti, priložnostim primerno pa je bila skoraj vsakič drugačna tudi njena glasba. Naj si bodo to abstraktnejši elektronski odvodi na sledi dubovskih muzik, ali pa čistokrvne plesne prakse, v kar smo se lahko prepričali na letošnji Sajeti. Jedru Ago Tela, ki ga sestavlja trojec Octex, Dojaja in Electrosaurus, znanja o elektronskih glasbenih praksah ne manjka. Gre za uveljavljene producente, ki že vrsto let sodijo v vrh domače elektronske produkcije, optimizem pa je vzbujala tudi najava organizatorjev, da kanijo ob tej priložnosti laptopaške posege nadgraditi s kultnimi analognimi sinti, skorajda relikvijami za vsakega pravovernega techno privrženca. Po pričakovanjih je to pomenilo izlet v preteklost, čas, ko so predvsem detroitski producenti ritme in melodije ukrivljali s pritiskanjem in vrtenjem gumbov. Set Ago Tela se je tokrat znašel nekje med technom in electrom in je bil paša za ušesa, vajena poglobljenih, melodičnih linij, ki so v sodobnem technu iz neznanih razlogov skorajda povsem izginile. V kombinaciji z razgibanimi, sicer razmeroma umirjenimi ritmi je trojcu uspelo sestaviti dinamičen scenosled, ki skozi prizmo glasbe same sicer ni postregel s kakšno nadgradnjo elektronske glasbe izpred dvajsetih let, toda to niti ni bil njegov namen. Posegi z analognimi inštrumenti so nas preprosto vrnili v same začetke techna, ki v primerjavi s sodobnimi izpeljankami še danes kažejo svojo pravo vrednost.

Nastop dvojca Ancient Methods je pričakovano ponudil drugačno zvočno izkušnjo. Poudarek so krojili udarni, v večjem delu še nekoliko počasnejši a obenem ravno prav plesni ritmi, okoli katerih sta Berlinčana ovijala bogato, temačno zvočno atmosfero. Te smo sicer vajeni že z njunih studijskih posnetkov, katerih velik del je prostor našel tudi v petkovem setu. So se pa tam znašli v plesno prikrojenih različicah, bodisi ujetih v pohitrenih ritmih, ali še raje poliritmično nadgrajenih z razdrobljenimi, pogosto hrupnimi zvočnimi sekvencami. Navdih dvojca lahko deloma vsekakor iščemo v zapuščini industrial ruženja in ropotanja, toda to pregovorno hladno estetiko Ancient Methods sestavljata v mehkobnejšo, sodobno zvočno podobo. Deloma temu botruje sama barva zvoka, deloma prodorne melodične linije, s katerimi sta praktično ves čas stopnjevala dinamiko. Predvsem v drugem delu seta, ko je bilo že slišati, kot da sta prehitro postavila vrhunec, so si kot po tekočem traku začele slediti najbolj učinkovite, žmohtne skladbe, praviloma ujete v intenzivno plesno repeticijo. Valovanje tempa v kontekstu plesnih muzik običajno ne oznanja nič dobrega, največkrat le podre plesno razpoloženje, dvojec pa je hitrost BPM-ov mojstrsko kompenziral prav s stopnjevanjem intenzivnosti posameznih skladb. S samosvojo nadgradnjo vkalupljenega koncepta techno glasbe sta potrdila, da techno vendarle še zdaleč ni izkoristil vsega svojega potenciala, v kar nas že kakšno desetletje poskuša prepričati nova struja producentov.

Ob Ancient Methods in Ago Tela so event tokrat ponovno zaokrožili preverjeni Elementsovi didžeji Schrauff, Ocular in Ulix, ki je celo noč kuril energijo predvsem tistih, ki jim kri požene več kot 130 udarcev na minuto. Pokal pa gre tokrat v roke berlinskemu dvojcu, ki ga je na domačih odrih letos s svojo vizijo sodobne plesne glasbe morda presegel le britanski dvojec Autechre.

V to, da techno še zdaleč ni rekel zadnje besede, se je v petek v Klubu K4 prepričal Goran Kompoš.