Torek, 7. 12. 2010
Mateja Kurir
Včasih se zdi, da je bilo na svetu že vse izumljeno, vse odkrito, vse izrabljeno in prežvečeno. Sveže rojeni mednarodni projekt Iniciativa arktične perspektive, ki je nastal na pobudo Marka Peljhana, pa se suka daleč od pogretih in že izpraznjenih tematik. Vstopa v polje nove utopije, novih umetniških manifestov in akcij, ki napovedujejo pronicljivo razkrivanje podtalnih premikov 21. stoletja.
Knjiga Arctic perspektive: architecture se posveča mobilni gradnji v polarnih okoljih. Gre za prvega v seriji štirih zbornikov, ki ob razstavi ter konferenci tvorijo formalno glavnino projekta. V njem ob Peljhanu in Zavodu Atol sodelujejo še umetniške skupine HMKV iz Nemčije, The Arts Catalyst iz Velike Britanije, Lorna iz Islandije in C-TASC iz Kanade.
Drugi zbornik z naslovom Geopolitike in autonomija bo naslednji torek predstavljen v Londonu, ostala dva pa bosta naslavljala tehnologijo in krajino. Tematike teh publikacij potrjujejo, da bo Marko Peljhan tudi v Akrtičnih perspektivah nadaljeval svojo linijo med uporabno znanostjo in utopično umetnostjo.
V večplastno početje projekta, ki se vešče suka med umetnostjo, ekonomijo, geopolitiko in ekologijo, so vključeni posamezniki z navidezno bizarnimi profesionalnimi profili. Medijski umetniki, filmarji, lokalni arktični lovci, arhitekti, oblikovalci, kustosi, znanstveniki, ribiči, producenti, etnologi, načrtovalci lokalnih skupnosti. Pod skupen dežnik jih spravlja Iniciativa arktične perspektive, za katero tudi Peljhan pravi, da je najbolj logično nadaljevanje njegovega desetletnega projekta Makrolab. V mobilni enoti Makrolaba so se prav tako srečevali umetniki in znanstveniki, ki so primarno raziskovali področje komunikacij, vremenskih razmer in migracij.
Delovanje Arktične perspektive bo kulminiralo s postavitvijo mobilne raziskovalne enote pozimi 2010 blizu Igloolika v Kanadi. Zakaj je Peljhan, vsestranski multimedijski umetnik in raziskovalec, tople Benetke Makrolaba zamenjal za ledeni severni pol arktičnih perspektiv? Prvi pričujoči zbornik ponuja v uvodnem delu pravi sistematični odgovor na to vprašanje.
Ko boste vzeli v roke to dokaj pusto oblikovano knjigo in se boste prebijali čez prva poglavja, se boste nemara počutili, da prebirate še eno prijavo na nek evropski razpis. Z birokratskim jezikom so po vrsti našteti vsi običajni parametri projekta. Tisto, kar je prepričalo Evropsko unijo in Mestno občino Ljubljana, da so ga finančno podprli, ne bo nujno prepričalo vas, da knjige ne boste prav kmalu odložili. Vendar pozor: ta zbornik ne velja prepustiti moljem na pozabljeni omari, saj ponuja veliko več, kot se sprva zdi!
Ko se pregrizete čez formalni okvir projekta, vas čaka prava ekskurzija v prenosno oziroma mobilno arhitekturo. Iniciativa arktične perspektive želi postaviti pod žaromet svetovne javnosti polarna območja ter osvetliti pomen tamkajšnjih lokalnih kultur. To je prostor, kjer se odvijajo sodobni geopolitični konflikti. Projekt izvorno naseljeno Arktiko na severu in nenaseljeno Antarktiko na jugu jemlje kot izhodiščni poligon za razumevanje kompleksnega planetarnega sistema. Njun potencial vidi v transnacionalnih in interkulturnih izmenjavah in sodelovanjih. Postavlja jih v kulturni kontekst, ki pogleda na ta območja onkraj gole ekonomske eksploatacije.
Strategija Arktične perspektive je s postavitvijo mobilne raziskovalne enote trajnostno opolnomočiti lokalne prebivalce z vključevanjem v globalno mrežo, s trajnostno uporabo energije in z rastjo skupnosti z izobraževanjem, znanostjo in umetnostjo. Mobilna raziskovalna enota bo morala ob enostavnem prenosu po ledenih ploščah polarnih prostranstev imeti tudi nični vpliv na okolje in omogočati medijsko ter raziskovalno delo. V ta namen so razpisali arhitekturni natečaj, ki je skupaj z uvidi o prenosni arhitekturi in poročilu o Peljhanovi ekspediciji na Arktiki predstavljen v omenjenem zborniku.
Na arhitekturni natečaj je prispelo 103 rešitev iz 30 držav. Tri enakovredne nagrade so razdelili med tekmovalce Kanade, Francije in Italije. Kanadčanka Catherine Rannou je z rešitvijo imenovano Ledena Ladja celostno zajela zahteve natečaja. Školjkasta mobilna enota iz lahkih materialov se po prevozu na saneh, ki jih lahko vlečejo psi, samo razpre po membranah in tvori izoliran šotor. Italijan Giuseppe Mecca je zasnoval enoto iz lesa, usnja in visoko-tehnoloških materialov, ki ni zložljiva za prenos, vendar pa ponuja obilo udobja. Francoz Richard Carbonnier je klasično inuitsko bivališče spremenil v skladu z visoko tehnologijo in transponiral naravne materiale v školjkasto enoto z lepljenimi sloji.
Knjiga prikazuje tudi kolaž drugih rešitev. Med njimi je tudi razširjen Volkswagnov hipijski kombi, kapsula iz zavrženih letalskih delov, ki so visoko izolativni, in enota, obdana z membrano mehurjev.
Arktične perspektive na ravni arhitekture posegajo v dokaj novo utopijo z doslej spregledano avantgardo visokega modernizma. Dajejo prostor mobilni arhitekturi, ki navidezno paradoksno vstopa v samo polje arhitekture, ki jo določa prav njena nepremičnost in zasidranost. Ob tem se premikajo na polarna območja, ki za arhitekturo pomeni novo heureko raziskovanja. Arktične perspektive tako pišejo nov manifest arhitekture v času globalnega segrevanja, globalne ekonomske krize in globalnega poenotenja.
Ob tem ne velja spregledati, da knjiga ponuja pionirska branja o prenosni arhitekturi na polarnem območju. Kot primer prihodnjih izzivov Peljhanove ekspedicije naj navedemo, da raziskovalne postaje na Antarktiki delujejo pri temperaturah od -40 do 10 stopinj Celzija, nekatere stalno drsijo na ledenih ploščah proti morju. Če ob tem dodamo, da na Arktiki tri mesece ni sonca, da velja zadržati in reciklirati vsako obliko energije, ki bo omogočala normalno medijsko in komunikacijsko ter raziskovalno delo, lahko vidimo doseg in resnost nove mobilne postaje Arktičnih perspektiv.
S svojim delom med umetnostjo in znanostjo, med etnologijo in ekonomijo, med izobraževanjem in kritiko bodo do leta 2012 orali pravo ledino. Svoje mobilne arhitekturne rešitve bodo uvrstili med tradicionalno arhitekturo eskimskega igluja, mongolskega orta in sibirske jurte ter Buckminister-Fullerjivim konceptom dinamične arhitekture. Ob tem velja poudariti, da koncept prenosne arhitekture ni le neka kurioziteta tega projekta, saj gre za plodno področje graditeljske umetnosti. Pionirja prenosne arhitekture Richarda Buckiminister-Fullerja, ki si je z različnimi prototipi prizadeval vzpostaviti mobilni »stroj za prebivanje«, med utopične moderniste postavlja tudi arhitekturni arbiter elegantirum 20. stoletja William Curtis.
Čeprav prvi zvezek Arktičnih perspektiv ne deluje kot klasična arhitekturna slikanica, boste v njej našli drobce, eseje, primere in prebliske arhitektov, kustosov, etnologov in drugih teoretikov. Dokazala vam bo, da mobilna arhitektura ni le utopija, ne le avantgarda, ampak je v spremenjenih razmerah sodobne geopolitične realnosti nuja, v katero mora zagristi arhitektura.
Med Inuiti in Eskimi je zidala igluje Mateja Kurir.
Komentarji
komentiraj >> Re: Novi manifest Marka Peljhana ali Arhitektura arktičnih perspektiv
niino [13/12/2010]
ma, lepo napisano. fajn, bom poiskal zadevo
odgovori >>