EDO MAAJKA, Doša, 9. 12. 2010; Kino Šiška, Ljubljana

* Po majskem koncertu newyorških Onyxov se je dvorana Kina Šiške zopet odprla za hip hop, tokrat sicer v malo manj klasični izvedbi, čeprav je dejstvo, da sta tako Doša kot Edo Maajka nastopila z bendom, napeljevalo k misli, da zna biti stvar bolj izvirna. Večer je odprl ljubljanski raper Doša, ki je pred kratkim izdal dolgo napovedovano ploščo - in to dvojno - z naslovom Memento Mori. Zasedba benda je bila dokaj pričakovana; torej ritem sekcija, kitara, DJ in dve back vokalistki, ki sta bili pozicionirani spredaj, tik pred občinstvom. Repertoar njegovega nastopa je bil razumljivo povezan skoraj izključno z omenjeno ploščo. Ta je prežeta z raznoraznimi gosti, kar se je posledično odražalo tudi na včerajšnjem nastopu.

Došo sta na odru večino časa spremljala člana dua Dufam, ki delujeta pod okriljem Došine založbe Datura, ostali gostje pa so se kot po tekočem traku izmenjavali na odru. Nastopi so sicer delovali precej usklajeno, podvajanja so bila večinoma dobro izvedena, bend je svoje odigral solidno. S tem izrazom se ne namerava sejati dvoma v točnost igranja, a kaj več kot s „solidno“ se Došine spremljave ne da opisati. Razlog tiči v glasbeni neizvirnosti in pomanjkanju drznosti. Pač, standardni bobni, mehki rhodesi, vsake toliko časa je DJ Supastar zaskrečal, a kaj več od tega ni bilo slišati. To predstavlja problem še posebej, ko dodamo, da Doša sicer repa kvalitetno, a vseeno malce preveč monotono. S tem ne mislimo na pomanjkanje vokalne dinamike ali energije, temveč na konstantno metriko in tempo komadov, ki ekscesov v podajanju besedila pač ne omogoča.

Roko na srce, tudi oguljene fraze, ki se na rap koncertih kar same silijo, torej „Dajte roke v zrak!“, niso blagodejno prispevale k vzdušju. Prvič se je publika, ki se je sicer že na Došinem nastopu zbrala v precejšnjem številu, na takšne pozive odzvala, ko je na oder prišel Zlatko in z Došo odrepal komad „Sanjač“. Kot bizarnega lahko brez slabe vesti označimo skupni nastop Doše in Nikolovskega. Slednji je namreč skupaj še z enim likom prišel na oder v nekakšni partizanski uniformi skupaj s titovko, futrolo in kurirsko torbico. In medtem ko je Nikolovski, sicer kandidat za poslanca na listi stranke Zares na zadnjih volitvah, repal, citiramo: „Zdej očitno je edina solucija revolucija, če nočmo kupovat, kar nam prodaja institucija države ...“, je njegov partizanski soborec v ospredju odra vihtel jugoslovansko zastavo. Asociacija na ansambel Rock partyzani se ponuja sama od sebe.

Med gosti omenimo še Jadranko Juras, ki je zapela tudi nek svoj komad, ki ga je sproduciral Doša, ki pri njem tudi gostuje. Če povzamemo enourni prvi del včerajšnjega koncertnega dogajanja v Kinu Šiška, lahko mirno zapišemo, da je bilo vse izvedeno resda energično, a hkrati tudi preveč predvidljivo. Po drugi strani pa je razveselilo vsaj to, da back vokalistki nista še plesali usklajeno.

Po krajši pavzi je na sceno stopil Edo Maajka, ki se je na ljubljanski oder vrnil po daljšem premoru. Edo je bil z bendom bolj inovativen, saj je imel poleg bobnov, basa in kitare še pihalno sekcijo, ki so jo sestavljali pozavna, trobenta in saksofon. Ti trije inštrumenti so se tako pojavljali v praktično vseh komadih, kar je morda na nek način zmanjšalo njihovo udarno moč. Edov pomočnik na mikrofonu je bil tokrat namesto Frenkija hrvaški raper Kandžija, ki je iz te nehvaležne vloge dvakrat izstopil in zarepal tudi dva svoja komada.

V Katedrali se je zbralo še nekaj več obiskovalcev kot na prvem nastopu, druga polovica večera pa je bila tudi pričakovano bolj udarna. Edo je tekel in skakal po odru, podvajanja s Kandžijo pa so bila dodelana, čeprav je bil na momente Kandžijev vokal pretih. Edo se je sprehodil skozi celoten repertoar, čeprav je bilo čutiti, da je dal prednost bolj živim, manj zamorjenim komadom. Nekako se je porajal vtis, da je publika vseeno pričakovala malce več depresije, ki jo porajajo pesmi o vojni in njenih posledicah. Eda so navsezadnje bolj kot unikaten flow ali glasba proslavile ravno tematike, ki so bile do njegovega prvenca v rap žanru popolnoma zapostavljene.

Dobro uro trajajoč Edov koncert je zopet pokazal, da je tip enostavno mojster, ko govorimo o nastopih v živo, saj mu uspeva držati visok nivo energičnosti tekom celega nastopa. Sproščenost in profesionalnost pa sta tako ali tako odliki velikih nastopačev. Koncert je zaključil z „No sikiriki“, nakar se je skupina z odra umaknila, le da bi se minuto zatem vrnila in izvedla še dva komada. Koncertni večer se je čisto zares zaključil s ponovitvijo komada „Jebo vladu“, ki je bil glede na včerajšnji domnevni pobeg nekdanjega hrvaškega premierja Iva Sanaderja povsem racionalna, ali pa zgolj posrečena izbira. Publika je bila videti zadovoljna z večerom in le upamo lahko, da nam na naslednji rap koncert v Kinu Šiška ne bo treba spet čakati pol leta.

pripravil Boris Vasev