Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
VINICIUS CANTUÁRIA & BILL FRISELL: Lágrimas Mexicanas (Näive, 2010) (ponovitev 20. 12. 2010 ob 00.30) (2002 bralcev)
Ponedeljek, 13. 12. 2010
MarioB



* Enega od dveh nosilcev albuma Lagrimas Mexicanas na naših valovih dobro poznamo, medtem ko je drugi, čeprav smo ga gostili leta 2000 na ljubljanskem jazz festivalu, žal manj znan. Tisti, ki je poslušalcem Radia Študent najbrž bolj domač, je kajpak ameriški kitarist Bill Frisell, tako rekoč veteran med jazzovskimi in drugimi strunarji, ki smo ga večkrat gostili na koncertih ter tudi v različnih oddajah na našem radiu. Vinicius Cantuária, druga polovica tandema, prav tako strunar in tudi pevec, pa je v glasbenem svetu enako odmeven in cenjen, ne nazadnje je ta v ZDA delujoči brazilski glasbenik isti letnik kot njegov ameriški kolega in ima posledično za seboj kopico avtorskih izdelkov in sodelovanj.

Cantuária je sprva deloval v rojstni Braziliji, kjer se je uveljavil kot uspešen glasbenik in sodelavec vidnejših glasbenikov. Med drugim je igral v bendu Arta Lindsaya, slednji pa je ob kopici drugih muzičistov, kot so denimo Laurie Anderson, David Byrne, Marc Ribot, Brian Eno in njegov aktualni sodelavec na tem albumu Bill Frisell, igral na njegovih albumih. Cantuária se je prebil s podobno muziko, kakršno je igral Lindsay, le da morda z malček manj eksperimentiranja. Gre torej za moderno pop godbo, ki se močno navezuje na starejše brazilske idiome, predvsem na bosso novo, ki pa jo Cantuária enako kot Lindsay zaljša z odmerjenimi dodatki drobnih elektronskih dodatkov.

Pričujoči album pa že z naslovom, ki napeljuje na Mehiko, napoveduje precej drugačno glasbo, ki se jo je tokrat spravil špilat brazilski glasbenik ob pomoči vsestranskega Frisella. Za slednjega je že tako že dolgo tega značilno poigravanje z nejazzovskimi idiomi, predvsem s folkom in countryjem pa tudi s popom. Tokrat pa se je nadvse uspešno vrgel v latinskoameriške ritme in zvočenja, ne da bi pri tem zanemaril glavne značilnosti svojega sloga.

Album Lagrimas Mexicanas ponuja same avtorske pesmi, ki se navdihujejo pri raznorodnih latinskoameriških idiomih. Cantuária si je zamislil album, na katerem bi povzel svoje newyorške izkušnje s številnimi soemigranti iz Latinske Amerike, ki so v obljubljeno deželo prišli iz Mehike, Portorika, Kolumbije, Venezuele in s Kube. Pa seveda tudi iz Brazilije, čeprav je njegova domača glasba tokrat v drugem planu. Zajetje številnih slogov v celovito glasbeno delo mu je imenitno uspelo; ob prvem poslušanju se nam zdi, da morajo biti tako fini komadi stari, del ljudske tradicije ali pa kakega priznanega lokalnega trubadurja. Resnica pa je, kot smo rekli, da so avtorski, le navdihujejo se v tradicionalnih glasbah.

Cantuária poje z dremavim glasom, malček zadržano, kot je v navadi pri bossi novi. Besedila so večinoma v španščini, sem ter tja je slišati portugalščino, za drobec pa tudi angleščino. Kljub temu odlikuje album duh svetovljanstva in izjemen čut za sinkretično parjenje tradicij. Pa tudi žlahtno združevanje novega in starega, saj sta oba strunarja nežne, lahne, občasno melanholične pesmi obdala s sodobnim zvokom in strunarskim zvočenjem, ki jim prida nadih alter popa ali starega novega vala.

Kitare, čeprav nosilke albuma, so posnete odmerjeno, z občutkom za odtenke in zvok. Medtem ko je v ospredju nosilno brenkanje, je v ozadju slišati zanke, plapolajoče teksture, odmevajoče brnenje, žalobno zavijanje. Pesmi so občasno živahnejše, večinoma pa se vijejo v omamnem srednjem ali počasnejšem tempu. Čeprav gre za mešanico vplivov, ki so ponekod jasno razvidni, je ves čas poudarek na čvrsto spleteni in odlično odigrani novi celoti, ki se giblje v sferah, podobnim nekaterim izdelkom na začetku omenjenih glasbenikov: Ribota, Byrna in Lindsayja.

Sofisticirani globalni pop torej, v najboljši maniri. Tale svež in očarljiv nabor elegantnih, zapeljivih, večslojnih pesmi, ki te kljub zvočni in aranžmajski kompleksnosti takoj zagrabijo, bo uradno izšel šele v drugi polovici januarja. Razlog, da ga vrtimo že zdaj, tiči v tem, da nas Vinicius Cantuária in Bill Frisell, pojačana s tolkalcem, obiščeta že na začetku prihajajočega leta. 4. januarja bo trojica nastopila v Linhartovi dvorani prav s tem projektom, dogodek pa so poimenovali kot “Predtakt Festivala oddaljene kulture Obraz Brazilije”. Pravzaprav bo ta zvočni melanž več kot dobrodošlo uvajanje v gostovanje kopice brazilskih glasbenikov, saj bo še enkrat sesul stereotipe, češ “Brazilci pa ja igrajo sambo in bosso novo”. Kar je kajpak zmota, ampak še kako sladka!

pripravil Mario Batelič


Komentarji
komentiraj >>