Razkritja WikiLeaksa so dodobra pretresla mednarodno in tudi domačo politično sceno. Ta diplomatski potres je sprožil pravi cunami različnih odzivov, hkrati pa je na obale novinarstva znova naplavil nekaj prastarih, a še vedno aktualnih vprašanj. Predvsem o tem, kje je meja med pravico javnosti do informiranja in pravico države, da varuje svoje skrivnosti. Bistvo diplomacije je seveda prav v tajnosti in zaupnosti komunikacije med diplomati. Toda po drugi strani je temelj vsake demokratične družbe dobro informiran posameznik. Kdo ima torej prednost?

Odgovor, ki ga ponuja Assange je seveda jasen - prednost ima posameznik oziroma javnost. Ta odgovor je sicer spravil ob živce večino svetovnih politikov, toda potrebno je priznati, da se v Assangovem pogledu na državne skrivnosti skriva prepričljiv, revolucionaren naboj. Da ima javnost prednost in da celo mora poznati državne skrivnosti s katerimi se prikrivajo nečedni posli diplomatov je namreč prepričanje, ki je zakoreninjeno tako na vzhodu kot na zahodu današnjega sveta. To prepričanje sta - na primer - potrdila tako ameriško Vrhovno sodišče v primeru "Pentagonskih papirjev" leta 1971 kot Oktobrska revolucija leta 1917.

V ZDA se je to zgodilo takoj zatem, ko je 13. junija leta 1971 tedanji vodilni ameriški dnevni časopis The New York Times začel objavljati serijo tajnih dokumentov ameriške vlade, ki so kasneje postali znani pod imenom "Pentagonski papirji". Okoli 7200 dokumentov je fotokopiral visoki analitik RAND-a Daniel Ellsberg. Pentagonski papirji so podrobno razkrivali ameriške vojne zločine in zavajanje javnosti v vietnamski vojni. Ellsberg je bil zgrožen nad dokumenti, ko je opazil licemeren odnos ameriške administracije do domače javnosti. Ameriška vlada je namreč na osnovi poročil s terena ugotovila, da vojne ne more dobiti, vendar je vojno vseeno nadaljevala in trdila, da bodo ZDA na koncu zmagovalke. Po objavi dokumentov so republikanci Richarda Nixona zahtevali sodno prepoved nadaljnjega objavljanja dokumentacije. Prvostopenjska sodišča so dala prav državi, zato je moral časnik za nekaj časa objavljanje prekiniti. Vendar je Vrhovno sodišče ZDA na koncu odločilo, da zaradi velikega pomena, ki jih imajo ti dokumenti za javnost mediji lahko nadaljujejo z objavami. Danes se je v podobni vlogi znašlo pet svetovnih časnikov, ki so od WikiLeaksa pridobili zaupne dokumente. Med njimi pa ni bilo New York Timesa, ki je v zadnjih letih v precejšnji meri precej pozabil na svojo slavno zgodovino ter večkrat pristal na vlogo trobila ameriške vlade.

Vzporednico lahko najdemo tudi s sovjetskim "dekretom o miru", ki je leta 1917 pozval vojskujoče se države, naj takoj začnejo pogovore za pravičen in demokratičen mir, brez aneksij in brez povračil oziroma reparacij. Dekret je istočasno nasprotoval vsem tajnim aneksom in je bil naperjen zlasti zoper tajno diplomacijo. Napovedal je tudi javno objavo vseh tajnih sporazumov carske Rusije, saj so revolucionarji v tajnih sporazumih držav videli zametke vojn.

Prav to pa je seveda tudi bistvo objav na WikiLeaksu - razkrivanje dokumentov, ki kažejo, na kako tajen in nenačelen način države sprejemajo sporazume. To je dobro pretreslo tudi slovensko zunanjo politiko, saj je Slovenija po razkritju, da je slovenski predsednik vlade za dvajsetminutno srečanje z ameriškim predsednikom Obamo ponujal prevzem ujetnika iz Guantanama, postala tudi tarča posmeha svetovnih medijev.

Odgovori na razkritja WikiLeaksa so bili različni - cenzura na Kitajskem in v ameriški vojski, pregon Asanga v Veliki Britaniji na podlagi skrajno sumljivih obtožb, napadi na internetno stran WikiLeaks, poskusi finančnega uničenja organizacije ob pomoči Mastercarda, Vise in drugih ameriških multinacionalk, ki jim proračune pridno polnimo tudi slovenski potrošniki. Potem so se zaostrile zahteve po kazenskem pregonu Assanga. Vse v skladu z znano parolo, da je pač potrebno "ubiti glasnika" slabih novic.

Poglemo samo en primer, ki je nekako ušel pozornosti osrednjih medijev. Tako se je na primer te dni Tanya Plibersek, ministrica v avstralski vladi in potomka priseljencev iz Slovenije zavzela za pregon ustanovitelja spletne strani WikiLeaks. Tanya Plibersek, ki sicer v avstralski vladi pokriva področje stanovanjske politike pa je za avstralski Sky News dejala, da so razkriti podatki "zelo resni" ter da so ogrozili delovanje svetovne diplomacije ter "kvaliteto nasvetov, ki jih bodo javni uslužbenci pripravljeni dajati". Tanya Plibersek trdi, da je bistvo problema v tem, da gre za tajne podatke, "ki so bili ukradeni". "Vsi na levici in desnici stranke pričakujejo, da se bo Julian Assange soočil z zakonom, tako kot bi se z zakonom soočil vsak drug avstralski državljan," je dejala ministrica. Po njenem prepričanju gre za dogajanje, ki ima podlago "v kriminalnem dejanju, to pa je kraja zaupnega dokumenta".

Primer mnistrice Pliberskove dokazuje, da se pomena svobode obveščanja ne zavedajo niti mnogi na "levi" strani politične scene. To smo lahko lepo videli tudi v Sloveniji, zadnjič prav ob objavi znamenite "washingtonske depeše", ko je tudi del levice sramotno pokleknil pod plazom obtožb desne vlade o "izdaji nacionalnega interesa". Nikoli mi ni bilo žal, da sem objavil prvi članek o tej depeši, čeprav sem zato kasneje nezakonito izgubil službo. Je pa bil ta primer seveda tudi lep dokaz o stanjau lovenske pravne države in servilnega odnosa samih slovenskih medijev do oblasti. Kajti ne v ZDA, ne v Avstraliji in ne v Veliki Britaniji Asange ni doživel pregona zaradi objave četrt milijona tajnih dokumentov, medtem ko je v Sloveniji ekspresno ostal brez službe le novinar, ki je napisal prvi članek o eni sami washingtonski depeši.

Natanko logiko pa zagovarja tudi ministrica Pliberskova, naše gore list iz Avstralije. Njene zahteve so kljub njeni navidezni liberalnosti seveda tipično konzervativne. Presenečajo pa zato, ker prihajajo iz ust poslanke laburistične stranke, ki je celo odkrito nasprotovala vojni v Iraku. Njeno prepričanje, da je nek tajni dokument zunanjega ministrstva lahko le "lastništvo" - v enem primeru države ali pa celo časnika - in ne javna dobrina, je povsem enako tako pogledom nekdanjega slovenskega zunanjega ministra Rupla kot tudi pogledom nekdanjega odgovornega urednika časnika, ki me je nezakonito odpustil. To so trije primeri, kjer so zapriseženi liberalci ravnali kot najhujši konzervativci.

V ozadju njihovega ravnanja je tudi napačno razumevanje pomena informacij. Harold Evans, nekdanji urednik Sunday Timesa in Timesa, do leta 1986 pa urednik US News and World Report je nekoč lepo pojasnil, da je prav prepričanje, ki v informacijah vidi lastništvo, ne pa javno dobrino, krivo za to, da ima "Velika Britanija polsvoboden tisk" pri čemer "vladajoča elita v tem ne vidi ničesar slabega."

Asangov pogled na svet je zato revolucionaren upor zoper to zgrešeno dogmo. In zato ni naključje, da je Asange zaprt v Veliki Britaniji. Je pa zagotovo sreča, da svojih dokumentov ni objavil v Sloveniji, ki se je še v začetku devedesetih let prejšnjega stoletja imela za "otok svobode." v tedanji Jugoslaviji. Kajti država, v kateri lahko zaradi enega dokumenta ob tihi privoščljivosti dela medijev ostaneš brez službe, zagotovo ni najbolj primeren kraj za objavo četrt milijona zaupnih dokumentov.

Afera Wikileaks je zato tudi dokaz, da je Slovenija zaradi rigidnih pogledov svojih neizobraženih elit na medije iz otoka svobode postala otok polsvobode. Sicer pa je prav to pravkar ugotovil tudi analitični oddelek The Economista, ki je ocenil, da Slovenija že spada med države z "nepopolno demokracijo."

Terminal je pripravil Igor Mekina.