Razkošnost duhovitih izjav ujetih v različne karakterje Wildovega romana Slika Doriana Graya kaže na specifično dojemanje umetnosti, morale in življenja nasploh. Besede se potikajo na meji med moralnim prevratništvom in nekakšnim dialektičnim odkrivanjem duhovnega življenja posameznika. Po sledi življenja Oscarja Wilda lahko brez zadrege trdimo, da gre kar za njega samega.
A preveč enoznačno bi se bilo ustaviti kar tukaj, saj se roman dotika tudi nekih splošnih estetskih nazorov. Dorian Gray je upodobljen kot človeški ideal lepote, umetnosti same. Lord Henry, katerega protégé je Dorian bil, se izrazi o transformaciji nebogljenega, naivnega Doriana do ideala takole: »Presrečen sem, da nikoli nisi napravil ničesar velikega, nisi izklesal kipa, naslikal slike, proizvedel ničesar, razen sebe! Tvoja umetnost je bila življenje.«
Napraviti iz samega sebe mojstrovino, pa zahteva ščepec, če ne več, narcisoidnosti. Tej je, v dotični predstavi uprizorjeni na malemu odru Drame, režiserka Ajda Valcl pripisala središčno pozicijo. A v uprizoritvi se trije najbolj izpostavljeni liki, Lord Henry - Gregor Baković, Basil – Uroš Fürst in Dorian – Saša Tabaković, pravzaprav sploh niso dotaknili te osi. Nasprotno je bilo pričakovano, da bodo preprijemali različne pozicije in kazali mnogotere obraze samovščenosti ali pa poudarjali neugodnosti te.
A ravno triumfiranja možnega, opaznega narcizma ni bilo. Vse bolj se je kazala samo apokaliptična tragičnost vseh likov, ki samozagledanosti pravzaprav ne zmorejo, moralno življenje pa jim tudi ne diši preveč. To tragičnost je podprl prizor, s katerim se zdi, da je režiserka parafrazirala vlogo grškega zbora. Predstavljali so ga kakofonični posnetki glasov igralcev, ki so kot odmevajoči komentarji ponujali možnosti videnja Dorianove lepote in ugajanja. In bolj od samega usmerjanja gledalčevega razumevanja so nakazovali preroško pohujšljivost.
Sluteno tragičnost, ki je povsem prerasla cinizem Lorda Henryja, moralno neomajnost Basila in nečimrnost Doriana, predvsem pa efektivnost njihovih odnosov, lahko pripišemo dramatizaciji romana, ki jo je napravil John von Düffel (Jon fon Dufel). Wildovska očarljivost je v tej dramatizaciji postavljena v službo načelnosti, vse skupaj pa zavito v celofan moralizirajočega odtenka. Seveda roman in dramatizacija tega nista kar mimobežnici, srečata se v besedah. Manj pa si sledita v medvrstičnih občutkih, ki jih branje in gledanje poraja.
Naposled pa tudi tragičnost ni rezala v srce. Kljub nekaterim scensko-režijskim rešitvam, kot je zasičenost z ogledali, ki so množila podobe in njih stiske ter vedno zakriti portret, ki nam je najbolj intrigantno podobo duše odmikal z dosega vidnega, ni bilo želenega stopnjevanja napetosti uprizoritve. Je že res da nenaslikani portret duše ne more govoriti zase in da izguba podobe povzroči praznino. Vendar razvodenitev tragičnosti ni bila posledica skritega portreta, ampak omejevanja vseh potencialnih gradnikov igre – od narcisoidnosti, preko duhovitosti, do moraliziranja, in to v trenutku, ko se gledalec lahko opre samo na nekakšno imaginacijo upodobljenega gnusa.
Faustovski moment menjave duše za lepoto in mladost, ki stoji na mestu zapleta zgodbe, skriva nekaj osvežujočega, skrajno razveseljujočega, v čemur se lahko povsem naivno sprostimo tudi mi. Daje občutek sveta na dlani. Pa tudi, ko se vse razvratnosti neumorno združujejo v točko preloma, se zdi samomor povsem pričakovana cena. Ne toliko tragična, pač pa ob misli na grozoto izmaličene duše, ki se od trenutka smrti dalje kaže kot starikavo, odvratno telo Doriana, raje srhljiva. A v predstavi se dlake ne ježijo, duše pa tudi ni bilo moč izgubiti. Kaj šele najti.
Za vas je srednješolsko obvezno čtivo obnavljala Sonja Zlobko.
Komentarji
komentiraj >>