Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
STEREOLAB: Not Music (Drag City/ Duophonic, 2010) (ponovitev 2.1.2011 ob 00.30) (1792 bralcev)
Nedelja, 26. 12. 2010
goran



* Po skoraj dveh desetletjih ustvarjanja, devetih studijskih albumih in skoraj še enkrat toliko zbirnih ploščah, je lani pricurljala vest, da kani londonska zasedba Stereolab za nedoločen čas prekiniti delovanje. Glavni razlog naj bi bila menda želja članov zasedbe po ukvarjanju z drugimi projekti, za katere je vsaj v zadnjih letih največ časa porabila pevka Lćtitia Sadier. Trenutno je najbolj zaposlena z zagonom solistične kariere, pred tem pa je dobršen del glasbenih aktivnosti posvečala svoji zasedbi Monade, ki skozi prizmo glasbe pravzaprav ni ponujala nič bistveno drugačnega v primerjavi z zasedbo Stereolab. Toda kljub temu smo Monade radi poslušali. Prav tako kot radi poslušamo Stereolab, ki so praktično celo kariero postavili na subtilnih zvočnih premikih in priložnostnih, kadrovsko pogojenih uravnoteženjih. Verjetno je bil tudi to eden od razlogov, da njihovi albumi vsaj v zadnjem desetletju niso pustili opaznejših sledi, toda navadili smo se, da so nam Londončani vsakih nekaj let servirali nov izdelek, kar bomo v primeru njihovega dokončnega slovesa vsekakor pogrešali.

Medtem ko so glasbeno prizorišče krojile bodisi nove, zanimive pogruntavščine ali pa iztrošeni, neuspeli poizkusi, so Stereolab postali stalnica, od katere smo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Pri dobršnem delu bendov je predvidljivost prej kot ne slab atribut, Sadierjevo, Tima Ganea in druščino pa je tu reševala njihova izvirna estetika, kateri smernice so postavili v začetku devetdesetih. Navdih so takrat našli v francoski pop glasbi iz šestdesetih, krautrocku in novih oblikah elektronike, s tem pa postavili enega od temeljev post-rocku, ki je krojil glasbeno dogajanje v desetletju pred novim milenijem. Verjetno je prav svežina, s katero so zaznamovali svoje začetke, botrovala dejstvu, da je dobršen del publike pa tudi recenzentov od njih vselej po tihem pričakoval kakšen večji preobrat. A tega ni bilo. Stereolab so zanimive ideje preprosto strnili v izpopolnjen pop format in se tako, za razliko od mnogih post-rockerjev, ki jih je povozil čas, obdržali med opaznejšimi zasedbami vse do danes.

Očitki, da že dolga leta niso pokazali praktično nič novega, se jih niso dotaknili. Ustvarjali so glasbo, ki so jo čutili, zanimivo glasbo, katere oteževalna okoliščina je bila le ta, da se je idejno napajala v avantgardnih izhodiščih. Tam pa se že po defoltu pričakuje vedno nove domislice, pa čeprav glasba Stereolab z izjemo njihovih somišljenikov Broadcast pravzaprav ni nikoli imela prave konkurence. Z nekakšnim futurističnim retro zvokom so bili vselej v koraku s časom, za nameček pa so na zadnjih albumih skozi vse prijaznejši pop format odprli še več prostora tistemu prepoznavnemu, očarljivemu frankofonskemu šarmu. Enako sedaj lahko pripišemo njihovemu desetemu studijskemu albumu ‘Not Musić, kar pa niti ni presenetljivo, saj je bil material zanj nabran med snemanjem prejšnjega albuma ‘Chemical Chords' iz leta 2008, ki sta ga Gane in Sadierjeva kot že nekaj prejšnjih posnela v njunem studiu v Bordeauxu.

‘Not Musić po pričakovanjih ne prinaša nič bistveno novega. Glavno gonilo v večini skladb ostajajo prepoznaven glas Sadierjeve, zgoščena besedila in razigrani ritmi, ki se znajdejo nekje vmes med melanholijo in veseljačenjem, v nekakšnem neoprijemljivem razpoloženju. Da so se v zadnjem obdobju nagibali najprej v pop formo, pa potrdijo skladbe, o katerih na prejšnjem albumu ni bilo sledu. Predvsem oba remiksa, ki sta jih prispevala rockovska elektrončkarja mlajše generacije Emperor Machine in Atals Sound, ponudita ohlapnejši format, zatopljen v izročila opojnih krautrockovskih brnečih tekstur in subtilne sintetike. Kljub temu da remiksa tako skozi prizmo zvoka in še bolj forme odstopata od preostalih skladb, pa to ne zmoti samega scenosleda. Celo nasprotno. Ker je na albumu prostor našlo trinajst skladb, prav oba remiksa popestrita ali pa razbijeta morebitno monotonost. Plošča ‘Not Musić tako še enkrat več ponudi značilen Stereolabov posluh, katerega prednost je morda nekakšna nevtralnost. Niti ne navduši niti ne razočara, temveč preprosto je. Upajmo, da ne poslednjič.

pripravil Goran Kompoš

 

 



Komentarji
komentiraj >>