Tudi današnja izredna seja Državnega zbora na pobudo opozicije pač ne bo prinesla kakršnegakoli že konkretnega zaključka na dilemo, ali je Slovenija 20 let po izvedbi plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti, res država, v kateri so politični vplivi na pravosodje stalnica in ali je stanje na področju domačega pravosodja res tako kritično ter potrebno ustavnih in zakonskih sprememb, kot trdijo poslanci SDS in SNS ter zgolj uradno nepovezani poslanec Andrej Magajna. V prvi vrsti je temu tako, ker se o stanju v sodni veji oblasti pogovarjajo predstavniki tej konkurenčne, zakonodajne veje oblasti. Politiki, ki jih po te dni ne več kaj dosti čislanem mnenju predsednika vlade Boruta Pahorja, 20 let po najslavnejšem delu slovenske zgodovine, ko da smo dokončno postali gospodarji svoje usode, zanima predvsem in edino to, kdo bo v državi gospodaril v naslednjem državnozborskem obdobju.
Če so opozicijski predlagatelji tako prepričani, da smo si v Sloveniji prigospodarili ne eno pravno državo, ampak dve, torej eno za bogate in vplivne ter drugo za navadne ljudi oziroma kurje tatove, kot je navaden plebs ne preveč posrečeno poimenoval opozicijski vojščak Vinko Gorenak, jim pravosodni minister Aleš Zalar strumno odgovarja, da dokler bo on minister, dveh pravnih držav ne bo dopustil in da je domače sodstvo v dobri kondiciji. Forma domačega sodstva sicer glede na to, da se je potrebno v tej državi za varstvo pred vsako najmanjšo krivico obrniti pač na sodišča, res ni sporna. Nenazadnje so imela sodišča denimo lani v delu kar 1,45 milijona zadev.
Toda kljub današnjemu vnaprej na neuspeh obsojenemu folklornemu prerekanju opozicije in koalicije v državnem zboru, to še ne pomeni, da v tej pravni državi niso v veljavi dvojna merila, oziroma da je stanje v domačem pravosodju dobro. Tudi vtis, da se pravosodje vsakokrat nekoliko prilagodi potrebam in dnevnim ciljem politike na oblasti, ne bi bil tako napačen, če bi seveda opozicijski predlagatelji današnje izredne seje o stanju v domačem pravosodju, priznali, da smo bili obdobju izrazite politične instrumentalizacije pravosodja, priča tudi med prejšnjim mandatom, v katerem je bila pri koritu domače izvršne in zakonodajne oblasti prav sedanja opozicija. Toda ker temu danes v Državnemu zboru ni bilo tako, je današnja poslanska razprava zgolj politična folklora brez obetov za kakšne konkretne vsebinske zaključke in rešitve.
Enako politično-folklorna je sicer izzvenela tudi tokratna ocena predsednika predsedstva pred 20-imi leti spočete države Milana Kučana, ki je kot že nekaj zadnjih let ponovno izpostavil takratno enotnost takrat obstoječih političnih strank, ki pa da je je bilo konec nemudoma po plebiscitu. Notranji politični dialog o prihodnosti države pa je nadomestil boj za korito izvršne in zakonodajne oblasti. Toda ker bi naj bila tudi domača sodna veja oblasti neodvisna, bi naj to ne imelo konkretnih posledic na pravosodje. Ampak temu le ni povsem tako. Domače sodstvo namreč pleše avtonomno zgolj v zakonodajnih okvirjih, s katerimi jih zalaga prav v vsakem mandatu vladajoča politika. Za povrh pa ta še hkrati tudi kadruje na vsa vodilna mesta domačega pravnega sistema.
Zato je najprej potrebno ugotoviti, da je za stanje duha in formo domačega pravosodja, kot jo 20 let po plebiscitarni odločitvi za samostojno in neodvisno državo, ki po vstopu v Evropsko Unijo in Nato ter razkriti vsebini ameriških nič več tajnih diplomatskih depeš, pravzaprav sploh ni več ne samostojna in ne neodvisna, v prvi odgovorna prav celotna domača politika. Zdajšnja koalicija ali pač opozicija. Nedolžnih ni, kajti vse stranke razen Jelinčičevih nacionalistov, ki pa so tako ali tako parlamentarni fenomen, kar se tiče vseh teh zadnjih 20 let rednih pravosodnih obravnav njenega predsednika in drugih članov, so bile v tem ali onem mandatu del koalicij pri koritu zakonodajne in izvršne oblasti.
Zato je opozicijski vik in krik o nedelovanju pravne države oziroma o obstoju kar dveh pravnih držav, torej ene za vplivne in bogate, druge pa za navadne ljudi in kurje tatove, eno navadno sprenevedanje. Da mu domači pravosodni sistem še kar dobro služi, nenazadnje samo zase potrjuje tudi silno veliko število zasebnih tožb, ki jih je proti tem ali onim političnim nasprotnikom zadnja leta na veliko vlagal opozicijski prvak Janez Janša. Toda ključna razlika med dvema realnostima dojemanja učinkovitosti domačega pravosodja vendarle obstaja. Pravica, ki jo je potrebno iztožiti s pomočjo zasebnih tožb namreč stane, natančno koliko pa je z zadnjimi spremembami zakona o kazenskem postopku, zakona o pravdnem postopku in zakona o sodnih taksah poskrbela prav Janševa koalicija in vlada. Svojo novelo zakona o kazenskem postopku in nov zakon o državnem tožilstvu namreč pravosodno ministrstvo Aleša Zalarja še pripravlja.
Kljub temu da pravica na Slovenskem stane in si jo potemtakem lahko privoščijo zgolj tisti, ki denar imajo tudi za dolgotrajna tožarjenja na sodiščih, vas ta lahko plačila za začetek sodnega postopka nujno potrebnih sodnih taks oprostijo. Toda zgolj če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi stranka oziroma oškodovanec preživlja sebe in svojo družino. Toda o tem sodišče odloča po prostem poudarku in ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin. Katere pa bi naj to bile, pa Zakon o taksah ne pove. Toda tako to gre. Dandanašnje politične grobarje naše usode, ki se bodo tudi v prihodnje prerivali za mesta pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti, to pravzaprav ne zanima. Drugače bi pač vsaj poskrbeli, da bi se minimalna zagotovljena plača izenačila z uradno priznanim pragom revščine v državi.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s koalicijskimi in opozicijskimi političnimi grobarji domače republike in njenega pravosodja v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >> Re: GOSPODARJI ALI GROBARJI SVOJE USODE?
cc [30/12/2010]
penzionisti.
pajki.
užitkarji.
odgovori >>