»Ta vlada pa res nima sreče!« Vzklikne žena, ko na STA prebere, da je ministra za lokalno samoupravo in regionalni razvoj Gjorkeša policija zalotila za volanom malce preveč opitega in ga pridržala do streznitve. In to prav na dan, ko je Državni zbor zaostril kazni zoper vožnjo pod vplivom alkohola. Ni bilo druge poti za, pravijo, sicer dobrega člana Pahorjeve ekipe, zlasti pri črpanju evropskih sredstev, kot pihanje v pojočo travico in odstop s položaja.
Še ena packa za to vlado, sem pomislil, ki ne more in ne more najti poti k prepričevanju javnosti v to da je solidna, integritetna in kompetentna, da ve kaj dela, da sprejema odločitve, ki so resda za mnoge boleče, a smiselne, neizbežne, odgovorne in zlasti na daljši rok v dobro vseh. Podpora javnosti ji še naprej pada in pada. Zaupa ji le še slaba četrtina naroda.
Pustimo to, ali nam je Borut Pahor všeč, ali ne, ali smo verjeli vanj in nas je izneveril, ali nikoli nismo, oziroma vanj še verjamemo - sam sem se z njim dokončno razšel, ko je blokiral Hrvaško na poti k EU in se, po mojem, odslovil od levice - dejstvo je, da je zavoljo splošne svetovne gospodarske krize, če hočemo tudi krize kapitalističnega družbenega modela in njenih učinkov tudi na zdravje domačega gospodarstva ter posledičnih socialnih motenj in varčevalnih ukrepov, ki jih je vlada primorana sprejemati, razpoloženje v slovenski družbi v trenutku, ko praznujemo 20. obletnico plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti in bi se je morali še kako veseliti, porazno, slabo kot še nikoli.
Opozicija, na prvem in najbolj udarnem mestu seveda Janševa SDS, piha na ogenj tega nezadovoljstva in poleg vlade sesuva avtoriteto tudi drugih vej oblasti ter nanje vezanih podsistemov, napada predsednika republike, strelja na policijo in sodstvo - glej ga zlomka, najbolj ko se je znašel v njunem primežu njen lider zaradi oklepnikov Patria - s prizanesljivostjo le do tožilstva, ker ga pač vodi zaenkrat še frendica Barbara Brezigar, svari pred vračanjem k totalitarnim vzorcem vladanja zato, ker so se zgodili predsednikovo odlikovanje Tomažu Ertlu, imenovanje na čelu vrhovnega sodišča Branka Masleše ter predlog k imenovanju Zvonka Fišerja na mesto Brezigarjeve, poziva k korenitim ustavnim spremembam in k oblikovanju druge Republike, seveda, kolikor se lahko razbere med vrsticami, lustrirano, očiščeno vseh ostankov pred osamosvojitvenega sistema, ki se niso spreobrnili in vstopili v Janšev red. In v tem duhu, ob že uveljavljenemu in neideološko osnovanem združenju veteranov vojne za Slovenijo, ustanavlja samo svoje veteransko združenje, združenje pravovernih osamosvojiteljev.
Učinek tega početja je resda ponovni vzpon na prvo mesto med parlamentarnimi strankami, a obenem tudi ogromen in skrb vzbujajoč odmik državljank in državljanov od politike, od zaupanja v državo, v njeno pravno in socialno poslanstvo, kdorkoli jo in bi jo vodil, odmik od same prigarane demokracije, ki bi jo vse več ljudi žrtvovalo na oltar bolj učinkovitega, četudi avtoritarnega vladanja.
K temu prispevajo še, sicer razumljivo nezadovoljni a preveč oprijeti v svoj parcialni prav, sindikati in študentje, ter poeti računalniške ere, ki so že bili ali bi radi postali, del vlade, in bi državo kar resetirali, a ko bi jo lahko, še probali niso, oziroma ne vedo prav za prav kako.
Ezra Pound je dejal, da »če človek ni pripravljen tvegati za svoje ideje, ali so ideje nič vredne ali ni vreden on sam!«
Toda ni aksiomatično, da so ideje tvegajočega tudi vredne. Pahor si je zadal misijo, ki ga utegne pogubiti. Če naj ohrani državo v še plovnem stanju, izbire nima. Vprašanje je le, ali se je v ta boj podal s pravimi idejami in prijemi. In vprašanje koliko alternativnih, boljših idej premorejo njegovi oponenti in slovenska družba v celoti?
Veliko salonskega marketinga, veliko klonirane retorike enih in istih političnih protagonistov, za katere veš vnaprej o čem bodo spregovorili in kaj bodo rekli, idej pa komajda za vzorec in praviloma iz glav in ust tistih redkih, politično neokuženih intelektualcev, ki jih kdaj pa kdaj povabijo pred kamere da napolnijo kulturno vrzel, ki jo politiki, razen redkih izjem, puščajo za seboj.
In stanje je tako, ki ne hrabri, v katerem več ne znamo ceniti, to kar vendarle imamo, da živimo v kolikor toliko urejenem in varnem okolju, da ko sami ne zmoremo in tudi država zataji, nam pomaga kdo drug, ker manjša kot je skupnost bolj trdoživi sta humanost in solidarnost, da je narava z nami še dokaj prizanesljiva in tudi ko pokaže zobe, smo ji kos, da smo redko kdaj primorani prespati na letališču ali na železniški postaji, da se v parlamentu zaenkrat še ne pretepamo.
Res je, referendumi in metanje denarja zanje ter drugi brezvezni in drobnjakarski politični prepiri nam že presedajo, vlada in parlament z državo ne upravljata tako kot si sami predstavljamo, da bi morala, zlasti ni videti, da bi uspevala pri odpravljanju krivic, ki so se v teh 20 letih samostojnosti nakopičile in ki v krizi še bolj grizejo. A tudi prejšnja oblast ni bila po našem merilu, če smo jo zamenjali, četudi je vladala v času debelih krav. Predsednik Turk nas vabi k kritični samorefleksiji, k čim bolj složnem odpravljanju odkritih pomanjkljivosti, a poziva nas tudi k temu, da si priznamo, da prizadevanja, tveganja in žrtvovanja na poti k neodvisnosti in samostojnosti niso bila zastonj, da to kar smo od takrat ustvarili vseeno ni tako malo.
Srečno Slovenija, v novem letu in v vseh naslednjih 19!
Z najlepšimi željami tudi vsem vam, ki me poslušate in berete, pa ni nujno, da se z menoj tudi strinjate, se s Terminala in letošnjega leta poslavlja Aurelio Juri.