Razstava z naslovom »Slike z razstave«, ki se je prejšnji teden odprla v galeriji Equrna, predstavlja realnost slovenskega akademizma.
Pravimo slovenskega akademizma, zato ker so skoraj vsi umetniki z razstave končali ljubljansko likovno akademijo. Za slovenski prostor je značilno, da je predpogoj za resno umetniško kariero, naziv akademskega slikarja prav te likovne šole. Kot monopolna pozicija in privilegij ta naziv omogoča dokaj avtoritativen nastop v domačem umetniškem okolju. Mogoče je ravno zaradi takšnega položaja ljubljanski akademski slikar zaščiten pred kakršnokoli resno kritiko. Kot človek najvišjega likovnega znanja nad seboj nima institucije, ki bi mu lahko nasprotovala.
Avtor tega teksta, tudi sam član akademije, drugače pa zelo slab umetnik in še slabši slikar, se bo poskušal spomniti davno osvojenih likovnih znanj in razmisliti o nekaterih pozitivnih in negativnih momentih razstave.
Treba se bo vživeti v transcendenco, ki jo obljublja prostor Slike. Manj se bomo ukvarjali s hrepenenji slikarjev in več s tem, kaj lahko začuti gledalec. Vživeli se bomo v površinskost globine in v globino površine. Poklonili se bomo sliki. K njej bomo pristopili mirno, brez predsodkov.
Poskušali bomo pokazati neposreden način razumevanja slike, tisto ortodoksno pot gledalca vernika, ki si upa podvomiti v božanstvo vidnega. Na tej poti se bo ta zaščiten in monopolni svet akademije razgalil in pokazal vse svoje dobrote in slabosti. Točno je, ljubitelji poteze, barve, naslikanih podob: svet popolnosti, kjer so člani akademije kot kakšni polbogovi zaščiteni pred kakršnokoli eksplicitno negativno kritiko, je zgrajen iz velikih razlik v kvaliteti, izrazu, uspešnosti.
Michel Foucault je opazil, da se v 19. stoletju v umetnosti začne proces, kjer se umetnina vse manj obravnava kot predmet okusa, o katerem je treba soditi, in vse bolj kot jezik, ki ga je treba razumeti. Gledalčev patos se je reduciral na napor prepoznavanja umetnikove ekspresivne igre.
Ker mi slikarstva ne razumemo samo kot jezik, še manj kot golo umetnikovo ekspresijo, bomo izbrali nasprotno smer in se vrnili k sliki kot predmetu, ki ga je treba ocenjevati tudi glede na naše lastne občutke in izkušnje.
Slika je za Marjana Gumilarja »površina slikarskega navdiha, izpolnitev ustvarjalnega trenutka in razodetje čutnega ugodja. Ko so ti elementi v njej v sozvočju, lahko slikar reče – Dopolnjeno je. In sliko prepusti gledalcu.« Torej, če je slika prepuščena nam, bomo prevzeli nekaj »Slik z razstave« in razmislili o tem, ali so tudi s stališča gledalca »dopolnjene«.
Začnimo s pozitivnimi primeri. Mito Gegič se je pokazal kot izvrsten slikar. Namreč, pri slikarskem ustvarjalnem procesu obstaja potreba po ravnotežju med vloženim delom in rezultatom. Od samega načina ustvarjanja je odvisno, ali se bo po dolgem ustvarjalnem procesu ohranila svežina slike. Mito Gegič je ohranil svežino in njegova slika intrigira tako po tehniki kot po konceptualni rešitvi. Če parafraziramo organizatorja, je tema razstave analogna reprodukcija digitalnih podob skozi izkušnjo umetnika. Mito Gegič zares nadgrajuje to, danes že malo manieristično, slikarsko problematiko. Prostor slike, ki ima naslov Downloading, deluje mirno, a obenem vibrira zaradi minimalnih tenzij na površini. Gegičevo slikarstvo lahko impresionira tako izostrene poglede strokovnjakov kot laikov. V vsakem primeru je Gegič umetnik, ki veliko obeta.
Dušan Kirbiš ostaja zvest velikim ploham, le da jih je zdaj obogatil z zelo zanimivo risbo. Bilo bi zanimivo videti nadaljnji razvoj takšnih risarskih potencialov. Slika »Vrnitev odpisanih« Vladimira Lebena ima neko posebno čutnost. Mojstrska realizacija nadrealistične tematike v svoji najboljši luči.
Vsaki resen umetnik ima pravico, da se v obdobjih slabe inspiracije zapre vase, da dobro razmisli o bistvu sveta, o svojem poslanstvu in da iz takšne kontemplacije nabere elan za nove zmage na področju čutnega. Vsaki resni kurator bi moral biti prav tako iskren do umetnika in ga opozoriti, če misli, da je nastopilo takšno obdobje.
Tako bi moral ravnati tudi slikar Žiga Kariž, za katerega imamo občutek da izkorišča staro slavo. Škoda, da kurator ni prepoznal umetnikove krize. Sliki manjkajo originalnost in želja po raziskovanju. Banalnosti sodobnega sveta se ne da interpretirati z banalnim ustvarjanjem. Kariževa slika je narejena površno in zaradi povprečnosti onemogoča katerokoli čutno izkušnjo. To opozorilo bi moral vzeti kot uslugo, saj s sliko »Brez naslova«, razstavljeno v Equrni, podcenjuje gledalčeve sposobnosti in pričakovanja.
Razstava je bila predstavljena kot mali festival slovenskega sodobnega slikarstva in je s tega vidika bolj ali manj uspešno prikazala nove ideje v slikarstvu. Slovensko sodobno slikarstvo je sveže, vsaj kolikor mu to dopušča monopolna pozicija, ki jo drži v umetniškem okolju.
Na domač način je o slikah razmišljal Andrej Pezelj.
Komentarji
komentiraj >> These dull-eyed complicating troublesome rising, conditions.
arebuzudoqapi [06/10/2018]
[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>
A's drape programmes innate headache.
emeyezusefa [05/10/2018]
[url=http://doxycycline-cheapbuy.site/]doxycycline-cheapbuy.site.ankor[/url] onlinebuycytotec.site.ankor
odgovori >>