* Leta 1998 preminuli bluesovski orgličar in pevec Junior Wells, s pravim imenom Amos Wells Blakemore, se je v zgodovino blues godbe vpisal z albumom "Hoodoo Man Blues", ki ga je objavil leta 1965 pri založbi Delmark. Ta danes velja za klasičen album čikaškega bluesa, na njem pa je med drugim igrala še ena legenda, kitarist Budy Guy, s katerim je pozneje Wells večkrat nastopal. Wells, ki je nase opozoril, ko se je pridružil bandu Muddyja Watersa, je le leto po izidu Hoodoo Man Bluesa v Bostonu odigral odličen koncert, ki je šele letos ugledal luč dneva.

Morda nekoliko presenetljivo, a Wells se na tem nastopu ni pojavil z Buddyjem Guyem ali kakim drugim takrat že precej čislanim bluesovskim kolegom. Namesto tega je urezal vročekrven špil z bandom The Aces, odličnim in imenitno ujetim triom, s katerim je pravzaprav začel svojo profesionalno pot dobro desetletje in pol pred omenjenim klasičnim albumom, torej že leta 1950, ko je zmagal na njihovi avdiciji za pevca. Band The Aces, s katerimi je Wells posnel tudi svoje prve albume, ki so izhajali pri založbi States Records, so tvorili brata Myers, kitarist Louis, basist Dave in bobnar Fred Below. Na tem dobrih 40 let starem zrnatem posnetku The Aces opravičijo svoje ime, saj se trije glasbeniki izkažejo za vsestranske glasbenike, ki z lahkoto menjajo sloge, se gladko sprehajajo med čvrstejšimi, bolj poskočnimi komadi in baladami ali žalostinkami. Predvsem se skupaj z Wellsom izkažejo kot odlični improvizatorji, saj je pri kar nekaj komadih čutiti, kako so že znano temo ozaljšali in podaljšali z navdihnjenim inštrumentalnim preigravanjem.

Že pogled na seznam komadov nam da slutiti, da nas čaka izkušnja dokaj blizu pravemu, živemu soočanju z glasbenim nastopom. Med naslovi komadov namreč najdemo veliko ponavljajočih se oznak "talk". Gre torej za govor, kratke, tja do kake minute trajajoče vpade, v katerih se Wells obrača k publiki, pove kako hudomušno, kratek zafrkantski dovtip ali pa preprosto razlaga komade in tako ustvari prepotrebno vez z odobravajočim občinstvom.
Posebno doživetje so podaljšani zaključki komadov, ko navdušena publika že začne krepko ploskati, bend pa jo presneti z dodatnimi takti ali kakim sočnim solom, ki pristavi pikico na i. Med avtorji komadov najdemo kopico znanih imen, kot so Sleepy John Estes, Jimmy Rogers ali Freddy King, vmes pa Wells navrže še par svojih sočnih avtorskih štiklov, kot so "Junior's Whoop," "I Don't Know" in "If You Gonna Leave Me". Pred samim koncem koncerta odigrajo precej drugačno verzijo klasike "Got My Mojo Workin'" Prestona Fosterja, sicer najbolj znane v izvedbi Muddyja Watersa. Tukaj slišimo ta komad z daljšim uvodom, ki se poigrava z rhythm and bluesom in daje zadosti prostora članom The Aces. Šele nekje sredi komada uleti še Wells, ki besedilo poda z ležernim, pripovednim slogom, da bi se v refrenu prepustil znanemu refrenu, ki ga poda z malodane kričečim petjem.

Posnetke odlikujeta starinskost in neposrednost zvoka, ki daje vtis, da se nahajamo v kakem zakajenem baru. Wells se z bandom loteva tako koketiranja z bolj sočnim in zgoščenim rhythm and bluesom in funkovskim slogom sinkopiranih ritmov kot tudi prvinskega elektrificiranega bluesa, ki je postal svojevrstna zaščitna znamka za čikaške blueserje. Godba je gibka in nabrita in nas prepričljivo prestavi v čas nastanka posnetkov. Starinski zven resda prida k vtisu dokumentarnosti in avtentičnosti, a čar teh posnetkov je bolj v odličnem igranju in uigranosti, pa tudi v nepredvidljivosti benda, ki se je znal prepustiti trenutnemu navdihu in stopiti stran od prežvečenih kanonov in šablon.

pripravil Mario Batelič