Pozdravljeni ljubitelji študentske prehrane.

V današnji kulinarični oddaji vam bomo namesto z dobrotami iz eReŠfutra postregli z manj okusnimi jedili. Nahajate se namreč v zanikrni obedovalnici študentske štale, v zakotnem žabarskem mestecu, ki mu radi rečejo tudi univerzitetno.

Vas daje lakota? Po znanju? Ali vam samo kruli v želodcu, ker ste denar zapravili za študentski kredit, s katerim boste še nekaj let odplačevali vaš diplomski sekret-papir.

»De b' uka žeja me iz tvojga svéta speljala ne bila, goljfiva kača!«, je rekel Francelj - in nagnil iz frakeljna. Pa vi?
Vas kaj žeja spiti učenost iz knjig, ki vam jih servirajo gospoda profesorji.

Vivat akademia!; teoretična znanja od integriranja funkcij, do analiziranja spremenljivk z večine faksov si lahko zataknete za klobuk. Ker -Ž- njimi v realnem življenju propadajočega slovenskega gospodarstva in gnile ekonomije ne boste imeli kaj početi. Proizvodnja večine izdelkov tako poteka v daljnjih kitajskih provincah, pod spretnim vodenjem azijskih tigrov; mi evropski zaplankanci pa se lahko tolažimo z nekaj „blue-chipi", ki naj bi proizvajali dodano vrednost. In vi boste še naprej študirali, da boste lahko prodajali tujo kramo?

Dragi kolegi in kolegice študentje, ki ste nemara zaskrbljeni za svojo prihodnost, lahko vam zagotovimo- to ni še nič. Če bi v usta položili besede našemu anglofonsko govorečemu premierju: „You ain't seen nothing yet." Po njegovih besedah smo ravno iz začetnega obdobja krize...

V resnici pa bo še slabše, draga študirajoča tovarišija, tudi za vas. V tem času je postala višješolska izobrazba relativno lahko dosegljiva z vpisom v ta ali oni zasebni izobraževalni zavod. Saj ne da bi diplome prodajali na vsakem visokošolskem zavodu, ki jih nahajamo v večini slovenskih mest.

Za trgovanje z diplomami ali zgolj za poenostavljeno opravljanje izpitov, je na nekaterih izobraževalnih inštitucijah možno vložiti zahtevo po skrajšanem postopku pridobivanja prehodnih ocen. Pravi formular, ki ga morate priložiti, je „takozvana plava kuverta", kajpak ustrezno polna evrskih bankovcev.

Kdor dela ta greši... In na področju šolstva so tudi letos grešili mnogi. Poleg korumpiranih profesorjev na nekaterih faksih, so grešili tudi nasploh na ministrstvu za visoko in »nizko« šolstvo, predvsem z nedelovanjem. Ker so zadevo z bolonjsko reformo pač temeljito zamočili.

Med zgrešenimi projekti velja omeniti sodelovanje ministrstva za šolstvo in šport pri pokrivanju največje športne potegavščine v Ljubljani. S tem mislimo seveda na stoženski stadion. Tega so odprli s pomočjo denarja ministrstva za šolstvo in šport, čeprav bi bilo bolj moralno in racionalno financirati obnove nekaterih šol in obstoječih športnih objektov. Kruha in iger!

Pa pustimo veseljačenje za množice. Tudi na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so poskrbeli za črni kruhek. Sicer bo ta za nekatere bolj trd in plesniv. Zakon o preprečevanju dela na črno šele prihaja na plano. Poskrbel bo za še več zmede v državi, kjer je siva ekonomija nekaj povsem normalnega. Verjetno se obeta še kakšen črn dan za slovenske Martine Krpane.

V minulem letu smo bili deležni tudi resnih akcij, ki so spominjale na vojno. »Ne boj, mesarsko klanje!« je potekalo pred parlamentom v majskih dneh. Namesto pozdravljanja 65. obletnice svobode, so slovensko mladino študentsko-funkcionarski hujskači skušali spraviti na ulice. Odzval se je najbolj naiven del študirajoče populacije. Zgodila se je še bolj črna sreda, kot pred leti, ko so se študentje in dijaki že zbirali in puntali, dasi niso dobro vedeli zakaj. ŠOS in ŠOU, slovenski študentski organizaciji mafijskega tipa sta si omislili proteste.

:))) Katere proteste? Kakšne proteste? A so bili kakšni študentski protesti? Protesti študentske oligarhije, klike malih barab, navijačev, razbijačev in nekaj pijanih študentov, ki so tavali kot zombiji, pa nekaj zblojenih dijačkov dostavljenih z avtobusi na miting študentske resnice.

Večini tam demonstrirajočim ni bilo čisto jasno zakaj obmetavajo parlament, kaj pomeni zakon o malem delu in kakšne spremembe se obetajo na področju dijaške prehrane. A vam tokrat raje prihranimo izjave sodelujočih, ker bi vam te dvignile želodčke napolnjene z božično-novoletnimi delicijami. Posvetimo se raje alkoholu, ki je bil še v prejšnjem stoletju temelj delavskega obroka in tudi sredstvo za kratkočasenje študirajoče populacije slovenske inteligence v času Prešerna in Cankarja.

Rezultat organiziranega pijančevanja in razbijanja pred parlamentom je okrnjen ugled študentskega gibanja. Naj opozorimo! Levičarske, alternativne in celo anarhistične skupine študentov, ki se zavzemajo za pravice delavcev, študentov in odpravo prekerizacije dela so se protestov udeležili mirno in dostojanstveno.

Očitno jim je za razliko od uradne linije mainstreamovskih študentskih politikov jasno, da igranje z množico ni pravi način agitacije.

To bi bil naš pregled najpomembnejših dogodkov leta študentskega dvatisočdesetega skozi stroge naočnike Tibor-kaja.

Kako pa redakcijski kolega gleda na globalno študentsko-šolsko problematiko vas vabimo prisluhniti, ko špikerkin jezik vsaj za sekundo počije in si vaša ušesa opomorejo.

Z vso resnostjo vas pehamo v svetovno krizo študentskih vrednot, zato naš obveščevalec FranciI pravi:
»UNIVERZALIZACIJA ŠIRŠE«!

Ne moremo biti zaplankani in reči, da se je granit kopalo in nato preizkušalo njegovo aerodinamiko samo v Sloveniji. Leto 2010 bi lahko opisali kot pestro predvsem s stališča študentskih gibanj po svetu. Zbudili so se na Hrvaškem, v Avstriji, Italiji, Veliki Britaniji, pa tudi dlje čez lužo. Skupna točka je bilo zmanjševanje finančnih prilivov visokemu šolstvu in prelaganje bremen financiranja na študente. Glavna ideja oblasti je bila povišati šolnine in s tem zapreti vrata nižjim slojem prebivalstva.

Ena izmed tarč protestov je bila tudi bolonjska reforma. Glavni očitki bolonji so leteli predvsem na fahidiotizacijo evropskega visokošolskega sistema. Protibolonjski protesti so se zvrstili najprej na Dunaju, kjer je več desettisočglava množica zahtevala drugačne oblike izobraževanja. Protesti so preplavili mesto, okupirale so se fakultete, blokiral se je promet. Lahko bi dejali, da so strukture stopile na ulice. Na tem mestu se lahko vprašamo, kakšne so te strukture? Kaj danes pomeni biti študent v Evropi? Z eno besedo - plačnik.

Zagovorniki šolnin kot enega izmed argumentov navajajo, da so univerze prej kot izobraževalne institucije postale institucije socialnega varstva. Veča se brezposelnost med mladimi, ti pa nižajo brezposelnost in brezperspektivnost s tem, da se vpišejo na univerzo. Tako ne gredo v evidenco brezposelnih oz. svoje telo za par let izvzamejo iz zavodov za zaposlovanje.
Naslednji argument, ki se podaja, je, da je študij postal preveč masoven. To seveda resno ogroža določen del tako imenovanih intelektualnih elit, ki so do zdaj lahko relativno udobno uživale ugled modrecev in takšnih ali drugačnih vsevedov. Visokošolski sitem je vsaj do zdaj služil rekrutaciji in iniciaciji elit. Šola naj bi te pripeljala do določenih uglednih pozicij v družbi neuglednih.

Kaj se je zgodilo? Študentska gibanja so začela opozarjati na zaprtost in rigidnost v hierarhijah visokega šolstva. Jasno so bile artikulirane zahteve po odprtosti univerze. Na drugi strani pa so se tudi deli, ki zasedajo nižja mesta v visokošolski hierarhiji, začeli zavedati, da je njihovo delo vse bolj prekerno. Delajo v pogojih, kjer na določenem mestu zadržijo kakšno leto ali dve, potem pa, če seveda ni financ, odletijo prvi.

Proteste lahko na nek način označimo kot boj proti plačevanju študija, vendar gre po drugi strani za širše boje. Ti se od gole materialnosti pomikajo v sfero redefinicije in redistribucije znanja. V njih lahko najdemo pestrost pojmovanja znanja, znanosti in univerze nasploh, gre pa tudi za odpiranje rigidnih in hierarhično strukturiranih prostorov.

Prišlo je do preskoka v dimenzioniranju protestov. Ti niso več zgolj in samo stvar študentov, temveč se v mnoštvu vedno pogosteje najdejo tudi prekerni raziskovalci in delavci. Ta skupnost je na začetku meseca v Rimu rezultirala v stotisočglavi množici. Pred Rimom se je zgodil London, tudi tam so ulice preplavili desettisoči. Začelo se je novembra in še traja. Med Rimom in Londonom so se dogajale ulice v Maroku, Porto Riku, v Grčiji, Italiji, Nemčiji, Združenih državah in še kje.

To ni nezadovoljstvo brezdelnežev. To je nezadovoljstvo generacije, ki se je znašla v brezperspektivnosti časa, ki ga obvladujejo interesi redkih. To je generacija, ki so ji ponujene neredne zaposlitve, plačljivo šolstvo, za nagrado pa se jim krni še vse ostale pravice, ki bi zagotavljale socialno varstvo. Dela, ki se jim ponujajo, so v veliki meri ponujena s strani korporacij. Raziskave, ki naj bi jih opravili, se v veliki meri financirajo z denarjem teh istih korporacij. Solidarnost je bila tako do protestov pomaknjena v margino, vendar se jo odkriva na novo. Jezik, ki nam ga ponuja ulica, nam jasno pravi, da se je za pravice treba boriti.

Borba se je iz borbe istih interesov v parlamentih premaknila v borbo mnoštva na ulicah. Tistim, ki služijo interesom svoje stranke, so se po robu postavili tisti, ki demokracijo jemljejo resno. Nam preostane kaj drugega, kot da podpremo ulico in se gremo politiko?

V širine se je univerzaliziral Franci.