Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Drugi glasovi, lastni odsevi Trumana Capoteja (3489 bralcev)
Torek, 4. 1. 2011
Petra Meterc



Skorajda 62 let po prvi izdaji je pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki v prevodu Suzane Tratnik izšel romaneskni prvenec Trumana Capoteja, sicer bolj znanega po svoji noveli Zajtrk pri Tiffanyju, katere filmsko uprizoritev z mično Audrey Hepburn v glavni vlogi pozna tudi nemoljasta glava, ter po, glede na mnenje nekaterih literarnih zgodovinarjev, prvem pravem pravcatem tako zvanem nefikcijskem romanu - Hladnokrvno.

Ko je leta 1948 založba Random House objavila roman Drugi glasovi, druge sobe takrat rosno mladega Capoteja, štel jih je namreč le triindvajset, verjetno nihče ni pričakoval, da bo knjiga postala bestseller in avtorja izstrelila med mlade literarne zvezde. Na zadnjo platnico knjige je založnik umestil avtorjevo fotografijo, ki jo je posnel Harold Halma. Na fotografiji Capote s prodornim, a nedolžnim pogledom zre v objektiv, roki pa mu kot po naključju počivata na mednožju. Tako platnice kot knjiga sama so sprožile plaz nasprotujočih si mnenj. Los Angeles Times je tako obsojajoče zapisal, da Capote na sliki izgleda »kot da sanjavo premišljuje o nečem sramotnem in v naprotju z moralnimi načeli.« Erotično sugestivna fotografija na ovitku pa je dobesedno obsedla takrat dvajsetletnega Andyja Warhola do te mere, da je kot oboževalec Capoteju večkrat pisal, nato pa svojo prvo samostojno razstavo v New Yorku posvetil prav njemu.

Knjiga, ki glede na vsebino kar kliče po oznaki »southern gothic« oz. v prevodu južnjaški gotski roman, se začne s prihodom trinajstletnega Joela Knoxa v Louisiano, kjer naj bi po smrti svoje matere prvič spoznal svojega očeta, ki ga je ob rojstvu zapustil. Skozi njegovo perspektivo spoznavamo groteskne osebe, od pritlikavega črnskega metuzalema ter uporniške fantovske Idabele in preroškega puščavnika z imenom Little Sunshine pa do mrke in mračnjaške krušne matere Amy ter njenega razuzdanega, narcističnega ter skrajno pomehkuženega bratranca Randolpha, ki je odkrit gej. Vse skupaj začini še skrivnostna »čudna dama«, v izvirniku dvoumno poimenovana »the queer lady«, ki se pojavlja na oknu hiše ter tigrasta mačka, ki se v knjigi kot edino zares nedolžno in prizemljeno bitje pojavi v trenutkih, ko se zdi da se popačeno, izkrivljeno in imaginarno v Joelovih očeh ne loči več od resničnosti.

Ko se Joel že dodobra privadi na ta popačen svet, na katerega namiguje naslovna »druga soba«, končno spozna očeta. Ta se izkaže za tetraplegika, ki se z okolico sporazumeva, če temu sploh lahko tako rečemo, le še preko metanja teniških žogic po stopnicah. Tako kot večina drugih oseb, se tudi oče zdi skorajda imaginarna oseba, nekakšen duh. Je medel obris nekoga, ki že zdavnaj ne živi več zares in s svojo fantomsko pojavo le še vzbuja grozo.

Odtujenost, ki jo trinajstletnik sprva doživlja v tujem okolju, se postopoma spremeni v razumevanje posameznikov in v končno osvoboditev Joela samega, ki na predzadnji strani knjige sprejme svojo drugačnost z besedami: »Jaz sem jaz. - Jaz sem Joel, ista človeka sva.« Prav kaotični in nerazumljivimi dogodki ter skrivnostne zgodbe bolj ali manj izrojenih posebnežev mu namreč omogočijo, da najde sebe – da se zave, da bo tudi sam vedno nekje vmes, nekje drugje in da je tudi njegov glas med glasovi t.i. »drugih«.

Če sta začetna odtujenost in osamljenost ter postopno sprejemanje samega sebe, zaradi česar knjigo pogosto označujejo za bildungsroman, osrednji niti knjige, pa je prodoren psihološki, za tiste čase pa tudi neverjetno odkrit vpogled v homoseksualnost in transvestizem, tisti, ki pravzaprav knjigo naredi tako posebno. To se kaže predvsem v opisih Joela, fanta, ki šele odkriva svojo istospolno usmerjenost, pa lezbične in po fantovsko oblečene Idabel ter ekscentričnega Randolpha. Na koncu se namreč izkaže, da je duh ženske, ki ga je Joel videval na oknu, pravzaprav Randolph, oblečen v nek star Mardi Gras kostum.

Capotejev brezhiben stil se v tem romanu spleta iz poetičnih impresionističnih opisov izgleda posameznikov, sinestetičnih prikazov narave ter izjemnega čuta za jezik preprostih ljudi iz juga. Če se prvi del romana dosledno razvija s pomočjo natančnih opisov, se v drugem stil prilagodi vsebini; dogodki se zdijo vse bolj podobni halucinacijam, pripovedna nit se večkrat pretrga, jezik pa zapolnijo izrazi grozljivega, temačnega in grotesknega.

Pisatelj sam je delo opisal kot »poetično eksplozijo zelo zatrtega čustvovanja«, priznal pa je tudi, da je roman deloma avtobiografski. Tudi on je namreč kot osamljen deček brez matere in očeta na ameriškem jugu odkrival svojo homoseksualnost, karakter Idabel pa naj bi nalašč osnoval po svoji najboljši prijateljici, sosedi iz otroštva, kasneje prav tako uveljavljeni pisateljici Harper Lee. In če je sam trdil, da se podobnost opazi prav med njim in Joelom, se ob opisih ekscentričnega Randolpha zazdi, da je ta pravzaprav odsev kasnejšega razvpitega queerovskega stila življenja avtorja samega.

Prav odsevi in refleksije, naj si bo v ogledalih, v reki čez katero želi Joel v zadnjem delu knjige pobegniti z Idabel ali pa v Randolphovih zgodbah so tisti, ki romanu vdihnejo hvalnico individuumu. Ali kot je v eni izmed svojih vznesenih monologov rekel Randolph: »Tako zelo romantično nas znajo prikazati ta zrcala in to je njihova skrivnost: naj bi potem iskali zagotovilo o svojih indetitetah? Povem ti, dragi moj, Narcis ni bil nikakršen samoljubnež… bil je le eden od nas, ki je, v tej naši nezdrobljivi osamitvi, v svojem odsevu prepoznal lepega tovariša, edino neločljivo ljubezen… ubogi Narcis, bržkone edini človek, ki je bil tozadevno iskren.«

Iskren, drzen ter pronicljiv pa je bil tudi Capote. In prav zato je roman Drugi glasovi, druge sobe še kako aktualen tudi dvainšestdeset let po njegovi prvi izdaji ter v množici tovrstne literature še vedno vztraja na 26. mestu lestvice stotih najboljših gejevskih oz. lezbičnih romanov po izboru mednarodnega založniškega združenja gejev in lezbijk Publishing Triangle.

V drugih sobah je prenočevala Petra Meterc.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Drugi glasovi, lastni odsevi Trumana Capoteja
vaticano the spectator [03/01/2011]

http://www.youtube.com/watch?v=yJwXLz1LPpk
odgovori >>

Re: Drugi glasovi, lastni odsevi Trumana Capoteja
etruscani [03/01/2011]

http://www.youtube.com/user/2012themovie?blend=1&ob=4
odgovori >>