* Hank IV nimajo neposrednih povezav s potomci Hanka Williamsa, čeprav so si iz čiste zafrkancije, po uspešnem glasbenem prodoru njegovega vnuka Hanka III., nadeli takšno ime, z obrazložitvijo: če je uspelo njemu, potem bo tudi nam. V dobrih štirih letih so že nekoliko ostareli punk rockerji prepričali neodvisno rock'n'roll sceno, s svojim surovim, pristnim zvokom dveh nabrušenih kitar in raskavim vokalom Boba McDonalda, ki je pred leti raztezal svoje glasilke pri denverskih hardcorovcih Bum Kon. Za razliko od njih, imajo Hank IV le malo skupnih točk s hard corom. Na prvi posluh bi jih lahko morda sicer povezali z zvokom bolj prepoznavnih Volcano Suns ali Flesheaters, toda njihove korenine se ozirajo tudi k vzorom starejših someščanov Crime, ki so svoj punkovski ogenj razplamteli že sredi sedemdesetih. Te nepotrebne analogije se tu ne končajo. Razvratni, dionizični kitari starih mačkov iz San Francisca me veliko bolj spominjata na odbito dvojico Bailey/Keupper, ki je zaznamovala najboljše čase kultnih The Saints.

Hank IV so že s svojim prvencem »Third Person Shooter« iz leta 2006 povsem zasvojili ljubitelje dobrega punk'n'rolla. Maximumrockandroll in Terminal Boredom sta zelo pomembna medija v kontekstu »underground« rock'n'rolla in oba sta prvenec uvrstila med najbolj prodorne albume leta 2006. Hank IV se niso zadovoljili s titulami in leta 2008 že izide njihov drugi album »Refuge in Genre«. Ta sicer ni požel takšnih hvalnic kot njihov prvenec, a je kljub temu obljubljal, da imamo opraviti s prekaljenimi punk rockerji, ki znajo močno vznemiriti s svojim pristopom do rockovskega izražanja.

Album, ki ga obravnavamo danes je nadgradnja obeh prejšnjih izdaj in priča o izvrstni neoporečnosti domiselnega rockovskega sloga. Pevec McDonald, kitarista Anthony Bedard in Andy Oglesby, basist Chris Portfolio in bobnar Scott Jones na svojem zrelem glasbenem izdelku dokazujejo, da imajo ogromno rockovskega znanja, ki se ne konča pri sodobnih trendih, temveč si upa tudi globljega raziskovanja.

Tokrat so si za producenta izbrali velikana sodobnega rocka Boba Westona, ki ga nekateri najbolj poznajo po uspešnem sodelovanju z izjemnima zasedbama Shellac in Mission of Burma. No, Weston je igral tudi z Volcano Suns in morda prav od tod vsiljena primerjava med zvokom obeh bendov. Ne glede na to, lahko ugotovimo, da je Weston poskrbel za jasno zvočno podobo punk rockovske peterice, ki čvrsto zajema nabrušenost in odrezavost njihove glasbene izkušnje. Kitare na tem albumu resnično zvenijo pristno in ne tako kot pri številnih sodobnih produkcijah, ko vse prevečkrat producenti in bendi poskrbijo za umetne, cvrčeče kitarske zvoke.

Hank IV v dobrih petindvajsetih minutah čvrsto pretresejo poslušalčeva ušesa z našpičenim rock'n'rollom, ki močno zaudarja po sodobni nadgradnji punk rocka osemdesetih in devetdesetih. Vse tiste, ki ne marate Stereolab, vas bodo razkurili s sočno obdelavo skladbice »The Noise of Carpet«, kar dokazuje, da se Hank IV ne bojijo kršenja zamejenosti žanrskih stereotipov in so pripravljeni s svojim pristopom šokirati vsakogar. Sicer pa je na albumu vsega skupaj le 8 skladbic, od katerih je meni najbolj pri srcu »Security System«, ker me prepriča s spastičnim kitarskim razvratom in raskavim vokalnim nabojem Boba McDonalda.

pripravil Brane Škerjanc

HANK IV - GARBAGE STAR from cleanwhitelines on Vimeo.