Konzumerji pa tudi avtorji umetnosti se včasih vse premalo zavedamo, da je umetnost zrcalo družbe. Pa tu ne mislim samo na malodušje in splošno nekreativnost zahodnih umetnikov. Ti v gospodarski krizi niso uspeli najti dodatnih kreativnih priložnosti, ki jih vsaka kriza ponuja, pač pa le še en motiv za upad ustvarjalnosti.
Družba določa tudi to, da so določene umetnosti oziroma umetniške zvrsti manj pogoste. Lep primer je avtobiografija. Ta je v sodobnem stripu vrhunec doživela v prejšnjem desetletju in čeravno se zdi, da njena popularnost nekoliko usiha, je avtobiografija med striparji še vedno zelo prisotna. Stereotipi gor ali dol, umetniki torej tudi striparji, so povečini močni individualisti, samotarji. Stripovska avtobiografija ni le zapis prijetnih in manj prijetnih spominov, temveč avtorju služi tudi kot terapija.
Izliti čustva na papir včasih ni le rutina in iskanje pozornosti, temveč nuja skoraj vsakega umetnika. Zatorej ni čudno, da se je poslužujejo skorajda vsi svetovni striparji. Zanimivo, da tudi tisti, ki povečini rišejo stripe za otroke in mladino. Eden takih je denimo James Kochalka [Kočalka]. Avtor zdaj že skorajda legendarnih pujskov Pinky & Stinky in duhca Johnnya Booja, je pravzaprav največ slave požel za svoj megalomanski projekt American Elf. Gre za strip, sestavljen iz malih kvadratnih pasic, ki predstavljajo en dan v avtorjevem življenu. Nastal je torej stripovski dnevnik, v katerem je narisan vsak dan in to od šestindvajsetega oktobra 1998 do danes! Mladinski avtor se tu ne izogiba kletvicam, suicidnim mislim ali opazkam na nosečo ženo. Na podoben način vsak dan nastajajo stripi mnogih svetovnih avtorjev.
Avtobiografija v stripu je zanimiva tudi za bralca. Včasih se zdi, da je poseg po stripu s tovrstno tematiko enak branju rumenega tiska ali voajerskemu opazovanju tujega življenja. Naslajanje nad nesrečno ljubeznijo avtorja, oziroma zavidljivo zanimivi pripetljaji na vlaku so tisto kar človeka hočeš nočeš pritegne.
Pa ne gre le za to. Avtobiografija je tudi edinstven vpogled v življenje umetnika, ki je za laičnega bralca navadno eksotično, za umetnike pa včasih neprecenljiv ogled načinov ustvarjanja in navdihov. Za rednejše bralce so tovrstni stripi tudi stik s svetovno stripovsko sceno. Nemalokrat v stripih namreč nastopajo poleg avtorja tudi drugi striparji, kar tvori mrežo podatkov o posamezniku ne le iz lastnega, avtobiografskega vidika, temveč tudi z vidika drugega stripovskega kolega. Kadar gre za kanadsko trojico Seth, Joe Matt in Chester Brown pa so tovrstne mreže tako pogoste in edinstvene, da so skorajda nujne za razumevanje njihovih del.
Okolje v katerem avtor ustvarja določa tudi to, ali se bo avtobiografije sploh posluževal. Lep primer, kjer okolje zavira obstoj avtobiografije je ravno slovenski prostor. Popularnosti navkljub, avtobiografski strip pri nas obstaja le v fragmentih. Razgaliti življenje pred bralcem je namreč dosti bolj riskantno kot denimo v New Yorku, kjer je fluktuacija ljudi, s tem pa anonimnost in tudi odprtost ljudi dosti večja. Po drugi strani pa se avtor z avtobiografsko zgodbo zavestno odpove anonimnosti, torej to nebi smel biti problem. Avtorji si premalokrat tudi priznamo, da so naši stripi tudi izjemno slabo brani, torej razlogov za strah skorajda ni. Šalo na stran, prek stripa spljuvati neznanca, ki te je oropal na eni izmed ljubljanskih ulic, vendarle ni enako, če isto storiš ko te nekdo oropa v velemestu.
Eden izmed načinov izogibanja nesporazumov in nerodnih situacij je uporaba lažnih imen in prirejanje dejstev. To se mi zdi pravzaprav nujno, saj s tem avtor vendarle, čeprav se izpostavi, ohranja distanco z bralcem, ki je povečini zaželena. Primer neupoštevanja tega je Craig Thompson, ki v stripu Odeje prav po božje časti svojo najstniško ljubezen. Ta pa je, vsaj z njene strani, prenehala goreti že nekaj časa nazaj. Thompson se je kljub temu spomni v skorajda vsakem novem stripu neizmerno očitno - z imenom.
Problem Slovenske stripovske avtobiografije je tudi v tem, da se morda avtorji premalo posvečamo pripovedovanju o lastni sceni. Pojavi se sicer vprašanje, ali je to sploh potrebno. Glede na majhen krog bralcev, bi bili tovrstni stripi bolj samemu sebi namen. Zgolj odtis nekega določenega obdobja oziroma zanimivo branje za avtorje. Tega se je torej treba lotiti prefinjeno. Ker bodo tak strip brali povečini tisti, ki o slovenski stripovski sceni ne vedo dosti in si niti ne želijo več informacij, je potrebno podatke zaviti v zanimivo zgodbo. Torej uporaba avtobiografskih elementov znotraj povsem izmišljene zgodbe.
Tovrstne forme se pri nas že nekaj let poslužuje Matjaž Bertoncelj, za katerega pa se zdi, da se z avtobiografijo uspe dotakniti le enega in istega obdobja v zgodovini slovenskega stripa. Letos je izšel njegov nov stripovski album z naslovom Eppur si muove: Minimundus, ki se, tako kot skorajda vsi njegovi stripi, dotikajo sporov s stripovsko revijo Stripburger. Prav tako je zgodba v albumu drugotnega pomena in tako za tiste, ki ozadja sporov ne poznajo, Minimundus hitro postane nezanimiv.
Čeravno je stripovska avtobiografija pri nas slabše razvita tako zaradi majhnega trga kot tudi majhnosti same scene, pa naj opozorim, da je za razvoj in večanje iste scene potrebna tudi lastna ocena, kar pa stripovski avtorji najlažje opravimo ravno skozi narisan strip. Drugače se utegne zgoditi, da ostanemo na istem mestu. Da o pozitivnih terapevtskih učinkih niti ne govorim.
Za vas sem se razgalil Mimo.
Komentarji
komentiraj >>