Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kakšen je PR slovenskega PR-ja? (2479 bralcev)
Petek, 7. 1. 2011
Andrej Pezelj



Ponujajo nam nove rešitve, nove horizonte, o strategijah in konceptih se obremenjujejo več od samih filozofov. Če bi verjeli njihovim obljubam, bi prisilili celo lastno babico, da iz svojega kvačkanja naredi tekstilno multinacionalko. Monopolisti v polju komunikacije in estetike ustvarjajo videz nedotakljivih krotilcev vidnega; poskušajo nas prepričati, da so edini, ki nas lahko izvlečejo iz globalne krize. Takšen je manifestativen diskurz sodobnih podjetij za odnose z javnostmi ali na kratko PR-ja.


Ponujajo nam nove rešitve, nove horizonte, o strategijah in konceptih se obremenjujejo bolj od filozofov samih. Če bi verjeli njihovim obljubam, bi prisilili celo lastno babico, da iz svojega kvačkanja naredi tekstilno multinacionalko. Monopolisti v polju komunikacije in estetike ustvarjajo videz nedotakljivih krotilcev vidnega; poskušajo nas prepričati, da so edini, ki nas lahko izvlečejo iz globalne krize. Delo, trg, umetnost,znanost,z eno besedo človek, ne zadostuje več – zdaj je komunikacija! Takšen je manifestični diskurz sodobnih podjetij za odnose z javnostmi ali na kratko PR-ja.

Vprašanje, ki bi si ga bilo smiselno postaviti, je naslednje – kakšen je PR slovenskega PR-ja? Zdi se kot tavtologija, a vendar ni. Če rečemo, da je sleherno PR podjetje, kot vsa druga podjetja, podvrženo zakonom komuniciranja in ekonomskega trga, ki mu pripada, potem lahko zaključimo, da je PR PR-ja enako pomemben, kot vsak drugi PR. Še več, pričakovali bi, da je ravno PR PR-ja tisti najboljši PR. A vendar bomo v naslednji analizi pokazali, da PR slovenskega PR-ja ne samo da ni zgleden ampak je v določenih primerih celo povprečen. Lahko rečemo, da se tu ponovi staro pravilo o kovačevi kobili; in zato, ker se nam zdi, da imidž tistih, ki ustvarjajo imidže, ni vedno najbolj uspešen, bomo opozorili na določene pomanjkljivosti.

Ker PR nima svojega lastnega proizvoda, mora njegovo delovanje vedno biti navezano na proizvod drugega. PR skozi svoje diskurze ne govori samo o svojih kvalitetah in zmožnostih, ampak istočasno govori o brezupnosti, ki je na strani izdelka, produkta, ki, vpet v neko večno fatalno konkurenco, ne more avtonomno obstajati in komunicirati. Vedno podobna retorika – pogoji v sodobni družbi so težji kot kdajkoli prej; treba je biti onkraj proizvoda. Premalo razmišljamo o brendih. Vstopi v novi svet. Misli brend. Pridruži se nam. Jutri izbiraš svobodo., in podobni klišeji.

V naši analizi bomo začeli s Pristopom, ki je obenem največje slovensko PR podjetje. Spletna stran Pristopa je diskretna, enostavna in originalna. Na ekranu se pokaže neonska luč, ki, napol pokvarjena, ustvarja atmosfero kakšnega horor filma. Simbolično se tukaj podjetje Pristop predstavlja kot luč na koncu tunela. Prej omenjena retorika globalističnega kaosa obeta, da je pristop Pristopa edini, ki nas bo izvlekel iz teme. Po dokaj originalnemu začetku sledi razočaranje v revnem in ponavljajočem se besedilu. Premalo konkretnega, premalo zanimivega. Večkratno in nepotrebno vztrajanje na analitičnem pristopu lahko pazljivemu bralcu povzroči sum o kvaliteti samega analitičnega pristopa. V vsakem primeru tekst na spletni strani Pristopa ne vzbuja želje po branju. Če je bil namen hipnotizirati potencialno stranko skozi branje, je pristopovcem to skoraj uspelo. O komuniciranju Pristop poda enostavno, ampak nekako ne preveč originalno tezo – ni mogoče ne komunicirati.

V rubriki »Pristop smo ljudje« so sodelavci podjetja predstavljeni na zelo zanimiv način – v dolgem horizontalnem nizu se zvrstijo vsi člani ekipe. S klikom na posamezno figuro lahko pristopimo k vsakemu posebej. Zelo ilustrativna rešitev, ki vizualno deluje, če se izrazimo v brendovski terminologiji, kot da bi H&M kopiral znan Dove-ov koncept, kjer so profesionalne manekenke zamenjane z navadnimi simpatičnimi ženskami. Življenjepisi določenih članov Pristopove ekipe pa so za uradno spletno predstavitev mogoče preveč originalni. To, da je Andrej Drapal v svoji življenjski filozofiji med teoretskim budistom in neodarvinistom, je zelo pohvalno. Ampak cela skupina psihologov in strokovnjakov za javno mnenje, zaposlenih v podjetju, bi se lahko zavedala, da se takšen oseben znanstveno-eksotični pogled na svet, združen s kruto neoliberalno logiko oglaševanja, lahko navadnemu gledalcu zdi zgrešen. Če sledimo Pristopovi ugotovitvi, da ni mogoče ne komunicirati, lahko dodamo, da to ne pomeni tudi komunicirati vedno in pod vsako ceno.

Podjetje Frontal več daje na bling-bling imidž svojega direktorja Kristjana Magdiča, kot na osnovni spletni videz. Logo Frontala lahko s psihoanalitično retoriko opišemo kot obliko, za katero se predpostavlja, da je logo. Tri sinusoidne linije, ki ne tvorijo prepoznavne forme, ampak samo površno naznačijo prostor. Zdi se, da je Frontalu največji problem ustvariti tisto, kar obljubljajo svojim strankam – prepoznavnost. Spletna stran je na splošno neinventivna in nezanimiva. Kar se tiče modne in stilistične prisotnosti, pa Frontal s svojim direktorjem sledi estetiki ruskih tajkunov in je s tega vidika ustvaril določeno prepoznavnost. Vprašanje je, če je ta prepoznavnost primerna globalni krizni situaciji, ki jo PR podjetja uporabljajo kot nek prikriti raison d'etre (rezon detr).

Da nas ne bi obsodili pristranskosti, bomo poskušali analizirati tudi mariborsko agencijo SPEM. Estetika njihove spletne strani bolj spominja na spletne strani podjetij za prodajo kopalniške opreme, kot pa na spletno stran podjetja za PR in lobiranje. Porazna praznina in neustvarjalnost. Upajmo, da je to zato, ker so na SPEM-u toliko obremenjeni s predstavljanjem svojih strank, da so pozabili na svoj lastni videz. To, da se je večina kolektiva šolala na londonski šoli za odnose z javnostmi, je močen adut za podjetje. Na žalost se s pretiranim izpostavljanjem takšne informacije, in še na isti spletni strani, v celoti degradira ugled same šole in s tem teže, ki bi jo le-ta lahko imela za podjetje.

Če povzamemo, lahko rečemo, da se PR slovenskega PR-ja z vidika navadnega uporabnika sodobnih medijev zdi presenetljivo povprečen in včasih celo neroden. Kot da so ta podjetja zaradi fetišističnega odnosa do detajla pozabila na celoto. Tukaj se postavlja naslednje vprašanje: kaj lahko naredi PR podjetje, če hoče izboljšati svoj lasten PR? Takšno vprašanje pa samo po sebi vzbuja nelagodje, saj bi angažiranje konkurenčnega PR podjetja bilo v nasprotju z vsako logiko. In tako bi lahko zaključili, da so PR podjetja edina, ki lahko preživijo težke krizne čase brez natančno koncipiranega PR-ja. To pa je zelo sumljiva in celo paradoksalna teza. Mar ni treba iskati odgovora v prenapihanosti mehurčka odnosov z javnostmi? Nič čudnega za družbo, kjer se, zaradi pretirane kontemplacije o vidnem, pozabi na sam proizvod – mogoče živimo v nekakšni rokoko fazi kapitalizma.

PR-ovsko je o PR-ju slovenksega PR-ja razmišljal Andrej Pezelj


Komentarji
komentiraj >>