* Elektronska klubska plesna glasba se po dveh desetletjih še vedno drži razmeroma konzervativnih pravil. Le malo je ustvarjalcev, ki si v njeno zapuščino upajo zarezati bolj radikalno, toda takrat so skoraj po pravilu hitro oklicani za avantgardneže, eksperimentatorje, intelektualce, njihova glasba pa se raje kot na plesiščih znajde v muzejih in galerijah. Da ljudje nismo nujno programirani na enostaven štiričetrtinski ritem, smo denimo lahko ugotavljali na lanskem gostovanju dvojca Autechre v Kinu Šiška, seveda v kolikor smo takrat pred vrati pustili vse pavšalne predsodke. Kaj pravzaprav determinira plesno glasbo? Tisti, ki smo Autechre slišali na promocijskih turnejah njunih prejšnjih dveh albumov, smo vedeli, da obstajajo ustvarjalci, ki ritmično akrobatiko razumejo še bolj ekstremno. Družbo jima je takrat namreč delal priljubljeni sheffieldski dvojec SND, ki ima resda mnogo manjši, a nič manj entuziastičen krog privržencev. No, očitno se manj standardnim oblikam elektronske glasbe spet odpirajo tudi glasbeni portali, saj se je na lestvicah najbolj popularnih plošč minulega leta znašla plošča 'Multistability' Marka Fella, polovice dvojca SND.

Ta je svoj nastanek zabeležil konec devetdesetih, ko je pri čislani založbi Mille Plateaux objavil svoje prve plošče in naznanil pohod glasbe poimenovane clicks and cuts, pozneje preimenovane v glitch. Torej estetike, zaznamovane s seciranjem digitalnega šuma, poka in tišine, ki je svoj prostor našla predvsem v eksperimentalnem kontekstu. Tja dvojec SND radi postavljamo še danes, pa čeprav je postalo jasno, da se mnogo raje kot v galerijskem okolju znajdeta na klubskih plesiščih. Z lanskoletno izvrstno ploščo 'Atavism' sta povsem zabrisala mejo med klubsko in avantgardno elektroniko, zdaj pa to idejo s svojo solistično ploščo 'Multistability' širi Mark Fell. Zdi se, da z njo nadaljuje prav tam, kjer se je končala plošča 'Atavism' in morda gre edini očitek predvsem v smeri prevelike podobnosti s početjem matične zasedbe SND. A očitno je pač to tisto ozko področje, v katerem Fell trenutno vidi največji potencial. Le dva tedna po plošči 'Multistability' je namreč objavil še en izrazno razmeroma soroden album 'UL8', ki mu bomo prisluhnili v Tolpi bumov prihodnji torek.

Ima pa ta očitek tudi pozitiven predznak. SND in s tem tudi Fellu je uspelo ustvariti izvirno, povsem samosvojo estetiko, ki ju že na daleč loči od avanturističnih elektrončkarjev in še bolj klubske produkcije. Mikroskopsko seciranje digitalnih zvočnih vzorcev, izjemno natančno sestavljanje ritmičnih zaporedij in komaj slišni melodični nastavki ponujajo zahtevno, nekonvencionalno poslušanje. Toda Fellu celo v zatikajočem, mehanskem ritmiziranju uspe vzpostaviti stik z zapuščino plesne klubske glasbe. Enakovredno pa se plošča 'Multistability' znajde tudi v bolj akademskem kontekstu. Zdi se kot uglasbitev Fellovega razmišljanja, da je glasba orodje za oblikovanje izkušnje časa. Studijski triki zaporedja zvokov raztreščijo po celotnem prostoru, krčenje in raztezanje ritmov pa ustvarita nekakšno časovno iluzijo, ki jo okrepi še sama forma skladb dolgih od nekaj deset sekund do sedmih minut. Tovrstno raziskovanje prostora in časa je v avantgardnih muzikah sicer precej pogost pojav, toda Fell presežek postavi v estetiki, ki se prikrito opre na izkušnjo klubske elektronske glasbe. 'Multistability' sicer verjetno ne bo krojil vrhov plesnih glasbenih lestvic, bo pa vsekakor ponudil razmislek o možnosti, da se v bližnji prihodnosti tudi plesni glasbi obeta kakšen radikalnejši preobrat.

pripravil Goran Kompoš