So vas že kdaj svarili pred skušnjavami podzemlja? Ste morda pomislili, da takšne govorice ne vodijo k računu brez krčmarja? Zaradi takšnih pomislekov smo se na radiu odločili, da pošljemo ekipo strokovnjakov v podzemlje oziroma bolj natančno v podzemlje stare Emone in sami preverimo, v katerem grmu tiči zrezek.

Potopis se prične na prastarem stičišču silnic temne in svetle energije, na prelomu »Maxijeve« ploščadi in Kongresnega trga. Ravno tam, kjer so našli kipec Emonca in kjer je čarodej Zoki zaradi vladoželjnosti zavrtal v neznane silnice energije z namenom obvladovanja jeklene divjadi in s tem nevede spustil zakleti duh Emonca na plan.

Kakor že rečeno, se je radijska ekipa odpravila mimo heretičnega vrtca Marie Montessori, ki poskuša še nedolžne otroke ujeti v rutino vsakdanjih opravil, skozi duri pohujšljivih Uršulink in se po ozkih in temačnih stopnicah pogumno spustila v peklenski ples s hudičem. Na koncu mračnega stopnišča je čakal čuvaj podzemlja »Kerber« in s svojimi tremi digitalnimi glavami molče zahteval mobilne prepustnice. Po parih piskih se je Kerber omehčal in ekipi odobril subvencioniran obisk.

Ob misli na subvencioniran privilegij, ki ga uživa mlada intelektualna elita, je radijsko ekipo objel prijeten napuh. Brez kančka sočustvovanja so radijci krenili skozi etažo neštudentov in zviška gledali na v mračnih kotih skrivajočo se nesubvencionirano drhal.

Napuh je kmalu zamenjala jeza. V osrednji dvorani podzemlja so bile vse mize z razgledom na LCD-televizije že zasedene, za povrh vsega pa se za pomoč ni ponudil nihče od emončevih služabnikov. Ker je bila radijska odprava že lačna, se je jezi navkljub odločila za eno izmed manj bleščečih miz in jezno počakala na prihod enega od zakletih strežajev.

Strežaj se ni dolgo obiral in takoj postregel s dvanajstimi pregrešnimi meniji. Radijce je pograbila neznanska požrešnost, zaželeli so si vse menije, vendar jih niso mogli dobiti, izbira med njimi pa je bila težka. Klasičnim pregreham, sestavljenim iz juh, mesovja in sadja, sladice, kave ali soka, so sledile še pregrešne ponudbe v obliki pizz, kanelonov, testenin, solat, enolončnic in podobno. Na koncu je prevladala konzervativna požrešnost, ki se je kazala v obliki dunajskega zrezka in »šefovske« pizze. Na žalost pa s požrešnostjo z roko v roki hodi tudi pohlep. Ta je radijske pustolovce prisilil v podjarmljenost osnovni kapitalistični finti in pustolovce prisilil, da si privoščijo še akcijski borovničev sok po super ugodni študentski ceni.

Heretičnost se je s prihodom hrane le še poglabljala. Katera izbira je bila boljša, »si je morda zvesti radijski tovariš izbral boljši meni«; takšne in podobne misli polne zavisti so se motale po glavah jedcev, vse dokler ni nastopila preobjedena lenoba, za katero je morala radijska ekipa odšteti 3,38 evra po glavi.

Kot da to še ni bilo dovolj, je radijske raziskovalce »emonskega« podzemlja iz lenobnega posedanja predramil ritem poceni hitov, ki s seboj ponavadi pripeljejo umazani ples, alkohol, goloto, seks in bruhanje po mizah. Prizor se je raziskovalcem zdel »surrealen«. Še prej navidezno urejena podzemna beznica se je naenkrat spremenila v brlog pohujšanja, ki je v svoj vrtinec pohote potegnil tudi radijce. Te je vsrkal v svoje grešne globine in jih pozno ponoči kruto izpljunil na površje zemlje.

Popotoval skozi Emonsko klet in za vas grešil Kuki.