Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ZA RAZMISLEK “IZVEN ŠKATLE” JE NAJBOLJE ZAŽGATI ŠKATLO (2131 bralcev)
Torek, 11. 1. 2011
Lan



V kriznih časih bi znal biti namesto vsesplošne panike bolj uporaben kanec pragmatizma. Ali vsaj ustvarjalnosti. Priporočilo velja za vse: tako za upravljavce realnih vzvodov oblasti in medije kot tudi za bolj ali manj kritično javnost. Dejstva, da je družba zaradi demografskih, podnebnih, globalizacijskih in drugih procesov na pomembnem razpotju, verjetno ni treba več dodatno utemeljevati. V širšem geografskem smislu nas je vse več, v ožjem smo vse starejši. Vsi skupaj pa dihamo smog in trepetamo pred naslednjim potresom, cunamijem, meteorjem, taljenjem katerega od polov, atomsko vojno, pomanjkanjem vode, monopolizacijo drugih naravnih virov ali katero koli poljubno nevšečnostjo.

Severni Vietnam je po koncu vojne sredi sedemdesetih in dolga leta po tem aktivno tabuiziral poststresne sindrome svojih borcev. Namesto tega jih je za nedoločen čas uniformiral: vsi so bili heroji, na katere naj vojne grozote ne bi imele trajnega vpliva. Eden redkih, ki se je socialističnemu primežu dogem sodobne vietnamske države izvil, je bil Bao Ninh. Nekdanji vietkongovec je v mednarodnem prostoru uspel z objavo in prevodi romana "The sorrow of war" - "Žalost vojne". Avtor je bil na frontah od svojega sedemnajstega do petintridesetega leta. Razmišljajoč o izgubljeni mladosti in najbolj ustvarjalnem delu življenja je obupan zapisal: "Preteklost mi je o moji prihodnosti lagala. Sivi sedanjosti ni videti konca."

Pri oblastnih strukturah je stvar jasna: za svoje mandate so izvoljene in relativno dobro plačane. Njihov opis delovnih nalog je dokaj preprost: delovati v našem interesu. Ali pa na štiri leta sestopiti. Predpogoja za zadnje sta dva: medijski pragmatizem in dovoljšna kritična masa v splošni javnosti. Prakse je bilo v preteklem letu dovolj. Najbolj pregledna je bila na drugi strani luže. Priljubljenost Baracka Obame je z rekordno visoke v rekordno kratkem času poniknila na rekordno nizko raven. Obenem smo bili priče naglemu vzponu gibanja "Čajanka", ki je pod patronažo Sare Palin posredno pripomoglo, da so demokrati izgubili Kapitol. Kaže pa, da bo nedavni strelski obračun v Arizoni pridobljeni kapital omenjeno gibanje izžel kot čajno vrečko.

Revija Time je za osebnost leta proglasila Marka Elliota Zuckerberga. In da! Glasovanje je potekalo tudi na Facebooku. Končno je kljub vsemu rekel uredniški odbor. Bolj zanimivo pa je bilo opazovati popularnostni boj v ozadju. Na eni strani med ultrakonzervativnim Foxovcem Glennom Beckom, ki je s pomočjo svoje televizijske in radijske oddaje ter spletne univerze - ta med drugim ponuja tudi predmet "Predsedniki, ki bi jih morali sovražiti" - avgusta v Washington na "Shod za ohranitev časti" privabil nekaj deset tisoč ljudi.

Na Beckovo distorzično medijsko paranojo, ki, če le rahlo karikiramo, liberalce z vseh vetrov obtožuje že za kakršno koli vreme, sta oktobra odgovorila znana komika Jon Stewart in Stephen Colbert. Na isto lokacijo pred poslopje ameriškega kongresa sta na "Shod za ohranitev razuma in/ali strahu" po uradnih podatkih privabila četrt milijona obiskovalcev. Šlo je za vsestranski opomin: oblastem, da so časi pač preresni za populizme in medsebojna obračunavanja; medijskim hišam pa, da so v okviru tržnih danosti kljub vsemu realnost dolžne slikati korektno, celostno in ažurno.

Ali pogojem pod Alpami vsaj približno zadostujemo? Ne! Posledice pokojninske, zdravstvene, delovne, okoljske in drugih reform, za katere že v uvodu tvegamo trditev, da so potrebne, bodo zadevale njih, nas, vas in našo mularijo. V takšnih okoliščinah pa se zdijo ozkovsebinske rezervacije medijskih naslovnic, ki v nasprotju z omenjeno korektnostjo, celovitostjo in ažurnostjo poročanja ter komentiranja, reducirajo slovenski medijski prostor na morebitne predsedniške ljubice, zlorabo psov, vlečenje črtic kolumbijskega geografskega porekla ali število članov programskega sveta nacionalnega zavoda, španska vas. Ki je seveda pred bankrotom. Mediji namreč ne bi smeli biti orožje, temveč orodje. V rokah javnosti. In, v razumnih okvirih, v rokah trga.

Če se v polju politike in medijev stvari zdijo na videz izgubljene, je lahko stanje na področju družbene zavesti vsaj neznano in zato zrelo za zmerni optimizem. Ter razmislek "out of the box". Prvi predlog: pohoditi, politi z bencinom in zažgati frdamano škatlo. Pa da vidimo, kaj lahko dvajseta obletnica samostojnosti prinese.

Redni torkov komentar je podpisal Lan.



Komentarji
komentiraj >>