Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ANDREYA TRIANA: Lost Where I Belong (Ninja Tune, 2010) (ponovitev 24. 1. 2011 ob 00.30) (2915 bralcev)
Ponedeljek, 17. 1. 2011
Borja



*  Ena najperspektivnejših mladih britanskih pevk Andreya Triana je svoje večstilsko obvladanje nakazala že pred leti v sodelovanjih s Flying Lotusom, Theom Parrishom in Mr. Scruffom. Lani je izdala dolgo napovedovani in težko pričakovani prvenec, ki ga je v celoti sproduciral moštveni kolega Bonobo, s katerim je sodelovala že na njegovi zadnji plati Black Sands. Andreyina plata se imenuje Lost where I Belong in je neklišejska mešanica folka, soula in jazza, mladenka pa kmalu, v torek, petindvajsetega januarja, prihaja v klub Cankarjevega doma!

Andreya Triana je kljub svoji mladosti že izkušena vokalistka. Prvi bend je imela v srednji šoli, potem že pisala glasbo, pred leti je nastopala po vsem Otoku z relativno uspešno latino jazz skupino. Potem se je lotila "one woman showa" z naslovom Freeflo Sessions. S samplerjem je v živo zankala svoj vokal in sestavljala beate. S tem nastopom še danes navdušuje publiko po celem svetu. Leta 2006 so jo povabili na dvotedensko delavnico Red Bullove glasbene akademije v Avstraliji in tam se je povsem nepričakovano zgodil njen preboj. S takrat izjemno perspektivnim, a še dokaj nezvezdniškim producentom glitch hopa Flying Lotusom je posnela komad "Tea Leaf Dancers", ki ge je Fly Lo potem uvrstil na svoj prvi EP za založbo Warp, s katero je ravno takrat podpisal pogodbo. Komad je postal prava himna, ki sta jo ogromno prevrtela in prehvalila tudi trendsetterja Gilles Peterson in Benji B. "Tea Leaf Dancers" je še danes najbolj znan kos glasbe, pri katerem je Andreya sodelovala. In jasno, potem so sledila razna sodelovanja, a najpomembneje, opazil jo je njen someščan Simon Green, veliko bolj znan po psevdonimu Bonobo. No, v resnici ni pravi someščan, saj Bonobo prihaja iz Brightona, a že leta živi v Londonu, medtem ko je Triana Londončanka, ki se je preselila v Brighton. Green je takrat ravno končal svoj album Days to Come, na katerem je sijala nepredvidljiva pevka Bajka. Čeprav se je Green zavedal, da je levji delež k uspehu plošče prispevala prav Bajka, je bilo z njo precej težko delati, na turnejah pa sploh ni mogel računati nanjo. Zato je angažiral Kathrin DeBoer, pevko skupine Belleruche, a potem ko je slišal "Tea Leaf Dancers", so se v njegovi glavi začele motati nove ideje. Bonobo je Triano popolnoma zaposlil, saj je leta 2009 postala pevka njegovega benda, hitro pa sta posnela tudi dve plošči. Zanimivo je, da sta najprej posnela Trianin prvenec Lost where I belong, ki pa je potem izšel kasneje od Bonobovega albuma Black Sands, ki je nastal skoraj leto kasneje in kjer Triana poje pri vseh treh vokalnih komadih. Triana je v nekem intervjuju pojasnila, da je hotela posneti slogovno razgiban album, ki pa bi imel neko koherentnost, in to v zvoku, kar pomeni, da je bolje, da vse delo naredi en sam, kot da zaposli več producentov.

To je Triani in Bonobu tudi uspelo. Lost where I belong uspešno krmari nekje med soulom, folkom in jazzom in je povsem ležeren in umirjen štiridesetminutni kos glasbe, ki ga veže disciplinirana enotnost zvoka pa tudi vokalnega sloga. Triana se izkaže kot vešča tekstopiska in skladateljica, saj imajo komadi jasne, a neklišejske viže in aranžmaje. Bonobova produkcija je povsem organska, ogromno je kitar in godal, bobni so odigrani. Verjetno je programiranja in semplanja bore malo. Produkcija je nevsiljiva, potisnjena nekoliko v ozadje, vendar pa detajlno dodelana in zvočno bogata. Tako pušča ves manevrski prostor Trianinemu glasu in njenemu značilnemu nevsiljivemu stilu z zrnatim glasom. Vokalistka se uspe izogniti vsem "post triphoperskim" pastem godbe za kafiče, zato pa žal ne zaobjame žanrsko premetane iznajdljivosti, s katero ji je sploh uspel nedavni preboj.

Prav ta konsistentnost zvoka in vokalnega stila pa je tudi edini minus plošče Lost where I Belong. Triana se recimo na zadnji Bonobovi plati najbolj izkaže pri posnetku "Eyesdown", ki je s svojimi programiranimi bobni in synth linijami precej elektronski. In tega potenciala tu ne izkoristita. Res je, da sta zavestno hotela posneti precej folkaški in skoraj povsem akustičnen album, kar pa je škoda, saj vemo, kako fantastično funkcionira Trianin glas na programiranih in bolj zvočno zmanipuliranih podlagah.

Vseeno plata nikakor ne razočara in je definitivno eden močnejših trenutkov lanskoletne bere britanskega soula in hkrati tudi eden močnejših lanskoletnih vokalnih prvencev. Čeprav je nastajal precej sproščeno v "enkrat-na-teden" sešnih brez pritiska datuma izida, pa je presenetljivo sklenjen in dodelan, tudi če je nekoliko preveč fokusiran in usmerjen v določen zvok ali izrazni slog. Tisti, ki radi uporabljajo znucane floskule, bi rekli, da je intimen.

Triano se glede na njene izkušnje splača videti v živo. In priložnost bo naslednji teden tudi v našem malem mestu.

Pripravil Borja Močnik



Komentarji
komentiraj >>