Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Stroj 1 – Človek 0 (2030 bralcev)
Petek, 14. 1. 2011
Andrej Pezelj



Sodobni umetnosti redko uspe, da svoj jezik vključi v neko širše polje diskurza. Umetniško delo se danes pogosto preveč ukvarja samo s sabo, da bi se njegov diskurz lahko razumel resno. Ker za sabo vleče različne tradicije, znanja, spretnosti, načine kako-reči-eno-stvar-na-drugačen-način, trike, željo po originalnosti kot idealnem koncu, kompliciranim odnosom do lepote in podobne dediščine precenjene zgodovine, se umetnost zapira v neko lastno polje. Takšen okvir ji na koncu pogosto bolj škodi kot koristi. Bourdieu (burdje) je opazil, da sodobna umetnost ne more podati kritike o družbi, ne da bi iz tega naredila umetniško manifestacijo. Ker je pogosto sama manifestacija bolj pomebna od tega, kar se sporoča, je že sama teža sporočila zmanjšana.

Umetniška dela nam govorijo o banalnosti in brezupnosti sodobne družbe, ampak samo pod pogojem da so postavitve brezhibno izpeljane – slike morajo biti dobro osvetljene in estetsko popolne, skulpture se morajo umeščati v prostor galerije, video dela morajo biti prikazana na lepih ekranih, instalacije morajo izgledati bolj tehnološko od vrhunske tehnologije in tako naprej. Lahko bi takšen koncept umetnosti prikazali skozi naslednje sporočilo umetnine – če boš razumel mojo lepoto, ti bom govorila o tvojih trpljenjih in banalnosti življenja. Najprej se torej moramo vživeti v neko nadnaravno sposobnost umetnika in njegovo genialno sposobnost izražanja, da bi v tem pokroviteljskem odnosu dojeli transcendenco umetnine.

Lucidno zamišljene skulpture Tomaža Furlana, predstavljene v galeriji P74, se izogibajo takšnem predvidljivem sporočanju. Furlanova poteza, s katero je preprečil da bi umetnina bila le okras razstavnega prostora, je originalna rešitev estetike. Furlan je ta problem rešil na najbolj preprost, a vseeno pogumen način – estetiko je enostavno eliminiral. Furlanova skulptura ne pripoveduje, ne zapeljuje, ampak izpolni funkcijo. Metalne konstrukcije, ki ujamejo človeško telo, in ga izkoriščajo na najbolj banalen način za najbolj banalne opravke, so koncipirane in realizirane točno tako kot se to pričakuje. V dizajn konstrukcije je vložen minimalni napor, saj bi bilo nelogično pričakovati, da je stroj za subtilno »mučenje« lepo oblikovan. Zelo enostavne mehanične rešitve so več kot dovolj, da popolnoma prevladajo nad človeškimi navadami.

Surov videz skulpture omogoča gledalcu, da razmišlja o njeni funkciji in efektivnosti banalnih posledic. Pomembnost ni v tem, kar skulptura je, ampak v tem, kar povzroči. Umetnikova možnost, da se popolnoma odpove estetiki, je posledica zelo natančno načrtovanega koncepta. To je torej umetnikov privilegij, ki si ga je sam izboril s kvalitetnim premišljevanjem. Furlan naredi nekakšno inverzijo realnosti. V vsakdanjem življenju je ekran fiksna točka, okrog katere, kot kakšen insekt, ordinira gledalec. Furlan pa izbere obraten pristop, in fiksira gledalčevo glavo, da bi ekranu upravičil gibanje.

O potrošništvu je povedano skoraj vse in je težko dodati kaj novega, ne da to postane kliše. A vendar, tudi tu je Furlan originalen in zabaven. V enem od njegovih videov vidimo, kako umetnik sam sebe prisili plačati vsak opravek – plača za to, da iz škatle vzame cigarete, plača za to, da se obleče, in tako naprej. V umetnikovem svetu ni več produkt tisto kar stane, ampak je treba plačati tudi za samo porabo produkta. Tako iz stavka »navade stanejo« pridemo do različice – »za navade je treba plačati«. Z minimalnimi razlikami v diskurzu, Furlan ustvarja nek sebi lasten humor poln ironije in sarkazma.

Skulpture in video dela, predstavljena na razstavi, so samo nadaljevanje serije, ki nosi naslov Wear. Človek je podrejen svoji obleki in reduciran na skrajno žalostno stanje. Lahko celo rečemo, da je človek pripomoček stroja. Če pogledamo serijo Wear kot celoto, vidimo da je človek lahko ujet v različne pozicije, kjer lahko opravlja različna dela, a vendar so učinki približno enako neuporabni. Zato se mu tako močno smejemo – saj se smejemo sami sebi. Furlanov humor ne potrebuje posvečenega razstavnega prostora. Duhovitost Furlanovih umetnin ne bi bila nič slabša v kakšni neugledni garaži. To je prava redkost v sodobni umetnosti.

Duhoviti prevladi stroja nad človekom se je poklonil Andrej



Komentarji
komentiraj >>