Sobota, 15. 1. 2011
MarioB
* Cenjeni ameriški jazzovski novinar Bill Milkowski, ki med drugim objavlja v revijah JazzTimes ter Jazzthing, v naklonjenem spremnem zapisu k enajstemu albumu mariborskega kitarista Sama Šalamona našega strunarja opiše kot nadarjenega. Rečeno nedvomno drži in nemara je za ameriško sceno, kjer mrgoli muzičistov, taka oznaka slejkone precej pohvalna kot le spodbudna. A v Sloveniji bomo raje za Šalamona, ki redno sodeluje z evropskimi in amerišimi jazzerji ter ima pod streho slab ducat konsistentnih albumov, med katerimi so si trije v prestižnem Penguinovem vodniku po jazz cedejkah prislužili oceno »odlično«, rekli, da gre za vodilnega jazz kitarista in enega izmed najbolj prepoznavnih jazzistov sploh.
Njegov novi album je bil sicer napovedan že dvakrat, resda pod rahlo drugim naslovom – Almost Almost – in sicer sprva za april 2000 pri španski založbi Fresh Sound New Talent, potem pa za lanskoletni april, ko je bilo povedano, da bo izšel pri domači založbi Sanje. Slednje se je nazadnje zgodilo, a šele zdaj. Natančneje rečeno, uradni izid albuma je konec januarja, čeprav ga že dobite na policah. Povedano najbrž govori v prid tezi, da je stanje v tujih založbah dostikrat enako neurejeno kot pri domačih, kar pa je preširoka tema, da bi se je sedaj lotili. Dejstvo, da smo na ta album čakali par let oziroma da so od njegovega nastanka minila dobra štiri leta, pa, k sreči, v ničemer ne zmanjšuje ne svežine ne idejnih novosti, ki ga odlikujejo.
Šalamon se na novem izdelku predstavlja v formatu tria, o katerem v omenjenem spremnem besedilu pravi, da je nekako ultimativna preizkušnja za kitarista, saj je tako v središču pozornosti. Spremljata ga stara sodelavca, basist Drew Gress in bobnar Tom Rainey, s katerima pa je sedaj prvič zaigral v isti zasedbi. Oba sta zadosti znana, da ne potrebujeta posebne predstavitve, omenimo le, da je Rainey naš odrski znanec, ki ga kmalu spet gostimo na naslednji Defoniji.
Naš strunar je tako v grajenju skladb kot v barvanju le-teh ter tudi v postavitvi inštrumentov naredil pogumen korak naprej. Nazadnje smo ga v tako navdihnjenem razpoloženju srečali na koncertnem albumu Live! iz leta 2009, na katerem sta igrala bobnar Roberto Dani in tubist ter električni basist Michel Godard. Malone vsaka skladba novega albuma zadiha v drugačnem skladateljskem in izvedbenem okolju; poudarek je resda na Šalamonovi kitari, a se le-ta na zelo različne načine obnaša v zvočnem tkivu. Ponekod je komad zgrajen okrog domiselne, zapletene menjave akordov in ritmičnih neugnanosti. Drugod strunar preseneti z distorzijo, škripanjem, popačenimi zvoki, vibrirajočimi odmevi in mikrofonijo, bolj značilnimi za rockerske ali kake hude eksperimentalne kitariste. Pravkar povedano najbolj pride do izraza v četrti skladbi, poimenovani Dutilleux, kar je kajpak jasen poklon temu francoskemu skladatelju klasične provenience, ki pa se je nagibal k atonalnosti in modalnosti.
Na albumu je še nekaj posvetil, tako kolegom glasbenikom kot tudi hrvaškemu otoku Lastovo, kjer je nastala večina pričujoče nove Šalamonove glasbe. Kitaristu Benu Monderju je denimo posvetil komad Monderous, poln špikajočih linij in razvejane dinamike. Marsikje je jasno slišati, da so skladbe nastale med ubrano skupinsko improvizacijo, s pozornim poslušanjem in upoštevanjem preostalih soglasbenikov ter s skrbjo do lastne vloge v interakciji.
Basist Gress in bobnar Rainey večinoma podlagata Šalamonove nosilne teme ali neulovljivo vijugaste pasaže, občasno pa dobita priložnost, da bolj stopita v ospredje. Že drugi komad z albuma, Lastovo, sicer prvi, ki ga boste slišali v oddaji, tako krasijo tenkočutno bobnarjevo drobljenje ritma in oddaljeni zvoki, ki ustvarijo občutek drobcenega, blagodejnega dežja. Temu komadu sledi Amusing Muse, v katerem pa smo priča liričnemu, skrivnostnemu basistovemu godenju po debelih strunah. Omenjene odlike in posebnosti albuma Almost Almond, kakor tudi Šalamonovo izvirno nadgrajevanje lastnega sloga, pridejo na površje po večkratnem in poglobljenem poslušanju. Album namreč sodi med tiste, ki nas ne osvoji na prvi posluh, pač pa le primerno “zrajca”. Predvsem nas po začetnem poslušanju pozitivno zmede, saj nas preveva občutek, da se na albumu skrivajo skrite zvočne finese, presenečenja in drzne rešitve, ki se jim je treba poglobljeno posvetiti in prepustiti.
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>