Galerija Alkatraz predstavlja Tomaža Tomažina kot umetnika, ki raziskuje odnos posameznika do družbe, in to z manipulacijo vidnega, s ciljem, da spodbudi razmislek o sodobni družbi in identiteti posameznika v njej. Lahko bi rekli – ne preveč originalna predstavitev. Tudi sam umetnik na svoji spletni strani ni nič manj asketski v pojasnilu svojega ustvarjanja: v opisu vsakega dela umetnik pove, da govori o svojemu odnosu do tega ali do onega brez da bi šel v detajle. Kaj v bistvu še ostane danes likovnem umetniku drugega, kot da z manipulacijo vidnega poskuša spodbuditi razmisleke o odnosu posameznika do družbe in identiteti tega posameznika?
Seveda mu ne ostane nič drugega. Ker je umetnik ujet v položaj, od katerega se pričakuje, da nauči gledalca, še posebej na področju intimne reinterpretacije družbe, bi lahko rekli, da je položaj umetnika podoben nekdanjemu položaju filozofa. Že leta 1831 so bili v reviji L’Artiste, na pol sarkastično in na pol poetično, presenečeni nad statusom, ki ga ima umetnik v družbi. Že takrat je to bila močna beseda – »biti umetnik« je bilo sinonim za »biti inteligenten«. In zato so povzeli: »Blagor tistemu, ki razume umetnost!«
Od 19. stoletja je polje izraznih kapacitet umetnika samo naraščalo; danes se izraz »biti umetnik« ne nanaša samo na estetske reinterpretacije čutnega, ampak se z manipulacijo vidnega lahko izrazi koncept, umetnik lahko poda »novo resnico«, oziroma si lahko privošči ravno to, kar je prej bilo rezervirano za filozofe. Redefinirati resnico je privilegij, okrog katerega so se v zgodovini vedno ustvarjale napetosti. Glede na to, da ima danes ta privilegij tudi umetnik, je na umetniškem trgu prava poplava posameznikov, ki na ta ali oni način poskušajo, kot smo že prej rekli, ravno z manipulacijo vidnega spodbuditi razmišljanje o odnosu posameznika do družbe. Mogoče bi v Foucaultovi maniri lahko rekli, da tako kot so umetniki sodelovali pri ustvarjanju umetniškega diskurza, se mu zdaj pogosto, na nek sebi lasten način, podrejajo.
Na razstavi z naslovom »Okrog moje glave«, ki se je 14. januarja odprla v galeriji Alkatraz, so predstavljene Tomažinove panoramsko posnete fotografije, v katerih vidimo samega avtorja v različnih vlogah v različnih kontekstih. Na prvi pogled ustvarjanje Tomaža Tomažina ne pove nič novega o prej omenjenem odnosu posameznika do družbe. Na primer, Tomaž Tomažin čisti tla nekega fitnes centra, medtem ko bodibilderka napenja svoje mišice in se navdušuje nad svojo izdelano figuro. Lahko bi rekli, da Tomažin ni prvi umetnik, ki sam sebe umešča v različne kontekste, in tudi ni prvi, ki dela panoramsko 360 stopinjsko fotografijo.
V svojih video delih avtor manipulira vidno v digitalnih posnetkih in to tako, da glavo glavnega igralca zamenja s svojo. Tomaž Tomažin zagotovo ni prvi umetnik, ki svojo podobo umešča v znane digitalne ali analogne posnetke. Povrh tega pa umetnik te intervencije ne izdela ravno tehnološko perfektno. Gledalec takoj opazi, da je to montaža, nedvomno, avtorjev namen ni bil impresionirati gledalca z veščino tehnične obdelave videa. A kljub temu, da se Tomažin na že znan način ukvarja z že znanimi temami, je rezultat vseeno originalen. Zdaj pa je treba razložiti, kako mu to uspe.
Zelo pomembna dejavnika za razumevanje Tomažinovega dela sta umetnikova stil in drža. Kajti umetnik je zaradi svojega arhaičnega looka tujec v kateremkoli sodobnem kontekstu. Z dolgo brado in klobukom včasih izgleda kot da je prišel iz 19. stoletja. In ravno nasprotje med umetnikom in okoljem je tisto, kar je zanimivo pri njegovemu delu, saj je prvo vprašanje, ki si ga postavimo pri pogledu na duhovite Tomažinove fotografije in videe, kaj ta tip tam sploh dela? S tem Tomažin zelo uspešno manipulira – po eni strani torej s stilom res ne sodi v okolje; po drugi strani pa je očitno, da si za vsako ceno želi, da bi ga okolje sprejelo, celo da bi si okolje podredil.
Če se spet vrnemo na prej omenjeni problem odnosa posameznika do družbe, tako značilen za sodobno umetnost, lahko ugotovimo, da je edina originalnost Tomaža Tomažina ravno v tem, da se norčuje s splošno obsedenostjo z raziskovanjem tega odnosa. Pri tem je treba opozoriti, da umetniku uspe biti duhovit, saj skozi različne kontekste gradi lastno karizmo, ne da bi pri tem bil samovšečen. Tako vztrajati na lastni podobi, ne da bi zašel v samovšečnost, pa ni enostavna zadeva. Tomažin poleg izpostavljanja lastne podobe vedno pazi na to, da tudi ta podoba trpi zaradi svojega početja. Saj nas umetnik pogosto gleda, kot da njemu samemu ne bi bilo jasno, kaj dela v svojem okolju.
Torej, če vas navdušuje filoziranje z likovnim jezikom in v njem vidite možnost reinterpretacije vsakdanjosti, se vam sigurno splača obiskati Tomažinovo razstavo. O filozofskem potencialu likovnega jezika je razmišljal Andrej Pezelj
Komentarji
komentiraj >>