Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 9. 11. 2003, 19.00: FAUDEL, UN AUTRE SOLEIL (3171 bralcev)
Nedelja, 9. 11. 2003
TCLejla



FAUDEL, UN AUTRE SOLEIL (Mercury Universal, 2003)

Faudel Bellula se je rodil leta 1978 v pariškem predmestju Mantes La Jolie v alžirski priseljenski družini, "Drugo sonce" je njegovi tretji album, prvi "Baida" je izšel konec leta 1997, drugi "Samra" pa leta 2001, vmes pa je malega princa raija, kot mu pravijo, med zvezde zagnal projekt "Treh Sonc" z Rachidom Taho in s Khaledom. Po tem uspehu je začel igrati tudi v francoskih filmih. Glasbeno je Faudel na samem začetku stopal po drugačni poti kot starejši raijevski kolega Khaled, ki je sprva v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih služil drobiž na porokah in slavjih ter belo tehniko in akustiko s kasetami v domači Alžiriji, pa tudi po drugačni kot neraijevski kolega Rachid Taha, ki je v osemdesetih letih ubral rockersko pot od garaže do zvezd, najprej z bendom, nato po svoje. Seveda je tudi Faudel od ranih let poslušal alžirske godbe s kaset staršev, poleg tega je babica tradicionalna glasbenica, za muziko se je odločilo tudi vseh sedem bratov, skratka, arabska godba je vladala tudi v francoskem okolju. Pri dvanajstih letih je najprej animiral »street partyje« ter nastopal po klubih v domači četrti, in sicer s petjem čez pripravljene posnetke s standardi starejših kolegov Khaleda, Mamija, Zahouanije in drugih, skratka, če prav razumem ta biografski podatek, se je najprej šel karaoke s klubskimi dimenzijami, nekaj malega je nastopal tudi s skupino Zvezde raija, ki jo je ustanovil. Zgodaj, trinajstletnega, je nadobudnega pevca odkril producent in promotor Mohamed Mestar, po domače Momo, in začel skrbeti zanj. Faudel je zlagoma izdelal lasten repertoar ter ogreval občinstvo za številne zvezdnike arabskih in francoskih godb, od kabilskega glasbenika Idirja do rapperja MC Solaarja. Glas o zlatem novem čudežnem dečku raija se je širil in Faudelova priljubljenost je rasla, tako da je prodal več kot 300 000 izvodov prve plošče.
Ta zlati in izjemni glas s petjem (in manj odrsko prezenco) v koncertu "Treh sonc" še navdušuje, že druga plošča "Samra" pa kaže, da so ga čas, zorenje in odraščanje (ter morda tudi aranžmaji in produkcija) precej oklestili. To »izgubo glasu« nova plošča "Un autre soleil" hkrati potrdi in zanika. Namreč, arabsko petje in vokaliziranje se umakne precej v ozadje in prevzame vlogo okrasja, posebnih zvočnih učinkov, medtem ko je glavna pevska linija zelo francosko popevkarska, varietejska, kot pravijo tam, tudi s šansonjerskimi reminiscencami. Tudi večina pesmi je v francoščini pretežno po francosko (po mojem zna francoščino peti po arabsko tako ali tako zares le Khaled), tista peščica pesmi v arabskem jeziku pa je zapeta bolj v francoski kot v arabski maniri. Tako seveda sploh ne opazimo, da se je Faudelov najstniški glas iz devetdesetih let v novem tisočletju spremenil in – recimo – zamrl. Tudi na splošno je prvi in prevladujoči vtis Faudelovega novega albuma zelo francoski pop zvok, dobro narejen, celovit, prijetno poslušljiv in brez pretirane aranžerske navlake ter preproduciranosti, ki sta tako značilni za raijevske izdelke, tudi za Faudelovo prejšnjo ploščo "Samra". Poleg tega je kvalitetno začinjen s tako imenovano »eksotiko«, ki poleg prevladujočih alžirskih in arabskih godb za posebni učinek vsebuje tudi manjše odmerke drugih všečnih eksotičnih godb. Vse seveda v duhu pop lahkotnosti in plesnosti, resda pa besedila pogosto presegajo običajen pop in vsebujejo tu in tam tudi kakšno lepo metaforo. Ali je umestna spekulacija, da je novi novi rai pač od bluesa starega urbanega raija in rocka ter popa novega raija čez svetovni pop in dokaj nehvaležna svetovnoglasbena tržišča zavil v francoski šansonjerski pop ter se tako po svoje vsaj idejno in funkcijsko združil s frankarabskim šansonom petdesetih let za novo dobo? Ne vem, za Faudela to morda velja, za rai (upam) ne. Kajti še so raimani v Parizu in okolici, le do nas ne sežejo, tudi zato, ker jih svetovne godbe ignorirajo. Dokler si iz godbenih obrobij ne priskrbim vsaj titularne kraljice raija, od Faudela rahlo starejšega Šeba Abdouja, torej o tem raje ne bom spekulirala.
Tako. Verjetno po vsem tem ni treba dodati, da je album v celoti nastal v Franciji in da so pri njem poleg arabskega lutnjista Nabila Khalidija sodelovali tudi nekateri znani francoski glasbeniki, recimo kitarist Les Negresses Vertes. Zanimivo je morda omeniti, da se je moral Faudel menda najprej kregati z založbo, ki je hotela v celoti arabsko ploščo, preden je dosegel svoje. In da je uspešnica na Skyrocku (eni od redkih francoskih radijskih postaj, ki vrtijo arabske godbe, a niso postaja arabske skupnosti) arabska verzija pesmi Je veux vivre (Želim živeti), to je uvodne skladbe, na albumu žal le v francoščini. Sledile ji bodo naslovna Un autre soleil (Drugo sonce), Je cherche (Iščem), Je n'ai que mon coeur (Samo srce imam), Manuja, Woulli, Maina, Souffrir pour lui dire, Orphelin (Sirota), Cours (Teci), Entre elle et moi (Med njo in menoj) ter Petit etre (Bitjece).


Komentarji
komentiraj >>