Včeraj ob petih popoldne se je v polni konferenčni sobi hotela Lev začela odvijati približno uro in tričetrt dolga okrogla miza z naslovom «Wikileaks: Svoboda govora ali grožnja svobodi?». Dogodek sta organizirala Inštitut doktorja Jožeta Pučnika in Inštitut za kulturno diplomacijo iz Berlina. Na njem so svoje dokaj kratke referate predstavili, če jih naštejem po vrsti, veleposlanik Združenih držav Amerike Joseph Mussomeli, predstavnik berlinskega inštituta Mark Donfried, sociolog Matej Makarovič, predsednik Ustavnega sodišča in nekdanji veleposlanik Ernest Petrič, bivši minister za razvoj v Janševi vladi Žiga Turk in sam Janez Janša.

Kakor nam govorijo že imena udeležencev in sam naslov okrogle mize, je jasno, da so vsi od prvega do zadnjega ob razkritih depešah začutili bolj grožnjo svobodi kot določeno emacipatorno razsežnost.

Najprej poslušajmo veleposlanika Mussomelija, ki začne govor s tem, kako je svoboda govora, izražanja in verovanja za mnoge ključna človekova pravica, kako je bistvo demokracije nezaupanje vzvodom moči, ki morajo biti zato kontrolirani in regulirani. Nadaljuje s tem, kako smo zato prepričani, da bi morale biti vse državne skrivnosti razkrite, še posebno, ker smo bili v preteklosti že zavedeni in je zato Wikileaks za nas herojska organizacija. Potem nadaljuje:



Kot drugi je imel sicer besedo Mark Donfried, ki pa ga bomo zaradi akademskosti izpustili. Naslednji je komentiral Matej Makarovič. Njegova predstavitev je bila bolj teoretskega značaja. Temeljila je na treh protislovjih, ki zadevajo fenomen Wikileaks. Naj jih samo naštejemo : vsevednost – nevednost, svoboda izražanja – meje realno obstoječe demokracije, oboževanje – sovraštvo do Združenih držav Amerike. V drugem delu je zarisal tudi določene rešitve za paradokse, ki pa so bile vse dokaj neinovatine. Odgovor na dihotomijo preveč informacij, vendar premalo relevantnih, je zrel uporabnik in ne kakršna koli restrikcija. Druga zagata je po njegovem rešljiva z iskanjem večje transparentnosti diplomacije. Zakaj pa imamo lahko sovražen odnos do ZDA? Matej Makarovič:



Z Makarovičem se je večinoma strinjal tudi Petrič, ki pa je ves čas poudarjal škodo, ki so jo povzročile izdane depeše. Poslušajmo enega od razlogov za takšno prepričanje:



Janševa strategija je jasna - vzvišena pozicija, strupen cinizem in odmik od teme. Na tej okrogli mizi pa se je izkazalo, da se o temi sploh ni dovolj pozanimal. Najbolj ga je skrbelo, da lahko depeše prizadanejo nedolžne in bolj ali manj naključne ljudi, ki jih depeše omenjajo. Očitno je tudi on eden od tistih, ki depeš niso dobro brali, saj so v njih imena vseh oseb, ki bi lahko nastradale, neobjavljena.



Nato so prišla na vrsto vprašanja. Že nek dogodek kmalu po začetku okrogle mize je napovedoval, da bo zadnji del morda presekal monotonost, ki se je vlekla vseskozi. V dvorano so namreč dokaj neopazno vstopili aktivisti s transparenti in povzročili kar precej nelagodnosti v pretežno konzervativnem občinstu. To nelagodje se je še povečalo ob vprašanju, ki ga je postavila ena od s strani množice skoraj nezaželenih gostij:



Po vsesplošnem razburjenju sta prišla dva odgovora. Prvi iz diplomatskih ust Mussomelija, drugi iz pomirjujočih Turkovih:





Za konec pa poslušajmo še odgovor Mussomelija na vprašanje «Zakaj ameriška vlada ni hotela na prošnjo Wikileaksa sodelovati pri selekciji izdajanja depeš»:



Morda se skriva rešitev za vse morebitne bodoče afere tipa «Ameriške depeše» ravno v zadnjih besedah ameriškega veleposlanika. Torej v njihovi jasnosti in transparentnosti.