V slednji je svoj ustvarjalni naboj združil z multiinštrumentalistom Davidom Sheppardom in še nekaterimi somišljeniki. Sprva je bil Wisdom Of Harry projekt, v katerem se je Pete v prvi vrsti izživljal nad svojim Atarijem in starimi šlager vinilkami, s katerih je nabiral vse mogoče sample za svoje velvetovske artistične konstrukte. Ta zanimiva fuzija ni ostalo neopažena, saj so mu po nekaj izdanih singlicah ponudili pogodbo pri založbi Matador, ki je najprej izdala kolekcijo starih posnetkov skupine z naslovom Stars Of Super 8, leto kasneje pa ji je sledil še prvi pravi album House Of Binary. Po nekajletnem premoru se Wisdom Of Harry letos znova vračajo z novim dolgometražcem Torch Division.
Na prvi posluh se nova plošča kar precej razlikuje od prejšnjih plošč zasedbe. Navdušenje nad psihadelično poetiko Velvet Underground je še vedno prisotno, opazno manj pa je poigravanja z elektroniko in sampli. Komaj kje še slišimo elektronske efekte, pa tudi ritem mašine so precej neopazne in zvenijo vse prej kot umetno. Pete Astor se z novo ploščo vrača k svoji nedvomno najmočnejši točki. H čustvenemu igranju kitare in k pisanju pesmi. V tem svojem početju je nemara prepričljivejši kot kdajkoli prej.
V pesmih obdeluje zgodbe običajnih ljudi, pa tudi tistih malo manj običajnih. V sladbi Sports Boy opisuje mladega fanta, ki z odraščanjem vedno bolj izgublja veselje do športa, Crash Helmet govori o pisarniškem delavcu, ki se spominja svojega otroštva in hkrati obžaluje zamujene priložnosti. Poleg tega Astorja zanimajo tudi teme povezane z vesoljem. Joe The Astronaut govori o upokojenem vesoljskem popotniku, ki v penziji ne najde željenega miru, The Capsule pa je skladba o zgodnjih vesoljskih poletih in o posebni družbeni psihi ljudi, ki je vladala v tistih časih.
Odličen pripovedovalec in interpret Kot sem danes že opozoril, kar nekaj komadov na plošči s svojim psihadelično repetitivnim ritmom spominja na glasbo zasedbe THE VELVET UNDERGROUND iz njihovih najboljših časov. Poleg tega lahko, če malo pretegnemo možgane in v njih vzpostavimo kakšno novo nevronsko povezavo, zaslišimo tudi naše stare znance Pavement, pa tudi Beck in Tom Waits bi se zlahka znašla v tej druščini čudakov. Če bo ta nov, še vroč hibrid čudaštva in opazne drugačnosti Wisdom Of Harry uspel pritegniti širše poslušastvo zaenkrat ostaja še skrivnost, me pa ob poslušanju plošče Torch Division preveva nekašno občutje preroškosti Petea Astorja, ki mi pravi, da se bom k tej plošči še vrnil. Pa čeprav šele čez nekaj let.
Komentarji
komentiraj >>