* V zadnjih nekaj letih se ponovno bolj intenzivno potrjuje, kako posebna je izbrana druščina glasbenikov zbranih okoli imena The Bad Seeds. Nick Cave in Warren Ellis ob matični zasedbi vrhove glasbenih lestvic osvajata še z Grindermani, ustvarjata glasbo za film, o kreativnem naboju nekdanjega člana Bad Seedsov Blixe Bargleda pa smo se lahko prepričali ob njegovem nedavnem gostovanju v navezi s cenjenim elektronskim producentom Carstenom Nicolaiem alias Alva Notom. Nekam vmes, med cinematičnost Cavea in Ellisa ter zvočno raziskovanje Bargelda, s svojim novim solističnim albumom 'Between Hemispheres' pa sedaj poseže še en nekdanji član zasedbe The Bad Seeds, multiinstrumentalist Hugo Race. Za tiste, ki smo njegovo rockovsko solistično pot spremljali tudi po odhodu iz kultne avstralske zasedbe, je predvsem Raceovo spogledovanje z elektroniko precejšnja novost, ki pa se je v dobršnem delu loti naravnost mojstrsko.

Na prvi posluh in po naslovu sodeč bi album 'Between Hemispheres' lahko bil eden tistih »osvobajajočih« dosežkov glasbenikov, ki po uspešnih karierah v kakšnih new age-erskih meditacijah razmeroma neuspešno iščejo razsvetljenje. Race se s svojo estetiko v nekaterih skladbah sicer približa temu idealu, toda tiste uspešnejše, bolj subtilno grajene skladbe, ponudijo enega zanimivejših elektroakustičnih posluhov v zadnjem času. Race s spojem akustičnih inštrumentov in atmosferičnih elektronskih zvokov sicer sledi formi že razmeroma iztrošene estetike, ki pa jo nadgradi tudi skozi svojo rockovsko izkušnjo. Ta v atmosferični podobi pride na površje predvsem v skladbah oprtih na zvok električne kitare, ki je v odmevu slišati precej podobno tistemu z zadnjega albuma Neila Younga. Cinematična senzibilnost nevsiljivih elektronskih tekstur ponudi izvrstno platno za Raceovo raziskovanje raznoterih afriških strunskih inštrumentov, vpetih v očarljive harmonije, v katerih se pogosto izgubi sled za virom posameznega zvoka. Zvočno sliko priložnostno zakrijejo še posnetki radijskih valov, ki pa se bolj kot v new age-rski logiki referirajo v vlogi zvočnega gradnika.

Plošča 'Between Hemispheres' se že zaradi sodobne zvočne podobe znajde blizu estetike sodobnih dronerskih elektrončkarjev, ki so glasbeno dogajanje zaznamovali v zadnjem desetletju. Obenem pa jo zlahka umestimo tudi v širši kontekst svetovnih muzik. Race ideje s tradicionalnimi afriškimi inštrumenti namreč raziskuje skozi tamkajšnje tradicije. Spajanje eksotičnih vzorcev in subtilne elektronske manipulacije, je že v svoji naravi hvaležna glasbena platforma, toda prav ta na posluh nezahtevna sinteza rada premami ustvarjalce, ki potem vse prevečkrat končajo na kakšni od številnih ibiških zbirk chill out glasbe. Zdi se, da se Hugo Race s ploščo 'Between Hemispheres' nekajkrat sicer nevarno približa lenobni ibiški estetiki, toda v večini skladb vendarle najde pravo ravnovesje med zvočnim raziskovanjem in eterično pop senzibilnostjo.

pripravil Goran Kompoš