Kocine zgodovine je v mukah rodil Marko Zajc.
Otrok naj ne vidi nesramnih slik, naj ne sliši grdega govorjenja in prepevanja, naj ne gleda spolnih dejanj pri živalih! Vse to mu bo sramežljivost zmanjševalo, domišlijo umazalo, mu strasti vzbujevalo in na greh nagibalo. Ako se otrok v svoji nevednosti ali radovednosti odkriva, pogleduje, dotikuje, takoj mu pokaži svojo nejevoljo, pa z gnusom reci, naj to opusti. Ni treba praviti zakaj, ampak pomagalo ti bo neko nejasno čustvo otrokovo, da to ni prav.
V bistvu jo je zagodla sama narava, se pravi bog. Razmnoževanje je naredil za nesramno obliko uživanja najbrž zgolj zato, da bi katoliško duhovščino spravljal v zadrego. Če bi imeli oni kaj besede pri tem, bi se bržkone razmnoževali s celično delitvijo, ali pa bi z naših ušes poganjalo cvetje, katerega bi oplojevale čebele in čmrlji. In vendar je človeške spolne organe ustvaril bog. Prav tako užitek, ki je tudi božji. Več o nevarnosti, da bi se v to zgodbo prikradel rogati hudobec, nam bo več povedal nekdanji ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki se je leta 1921 v svojem delu »Na noge v sveti boj!« ves posvetil krščanski spolni vzgoji.
S krepitvijo otroškega strahu pred lastnim telesom je po Jegličevem mnenju treba začeti že v zibelki. O tem, ali je Bonaventura bral tedaj še živega Freuda, nimamo poročil, vsekakor pa je na svoj katoliški način verjel v otroško seksualnost.
Začni že pri najmanjšem otročiču, naj otrok ne leži gol v posteljici, naj ima do gležnjev segajočo srajco in popolna rokava. Pazi, da bo vedno pokrit, pokriti vsaj njegovi spolni deli. Povej mu, da je grdo in nevarno, ako bi tudi sam sebe golega gledal in se sramnih krajev dotikal. Samo umije naj se hitro in spodobno, da bode čist, kar je zdravo.
Čeprav je za otroško dušo in telo koristno, da pomaga pri kmečkih opravilih, obstajajo določena dela, kjer je za pohujšaje več nevarnosti. Tako je najboj nevarno na paši, kjer otroci namesto živine rajši pasejo lenobo. Še zlasti, če jih pustimo same, se jim v kuštravih glavah kaj hitro porodijo peklenske ideje.
Izkušnja uči, da se pri paši živine prav mnogi pohujšajo. ves ljubi dan nimajo dela, le na živino malo popazijo, drugače postajajo, polegajo, dolgčas preganjajo. Lenoba pa je začetnica vseh pregreh. In ni čuda, ako otroci začnejo nespodobnosti in se med seboj pohujšujejo, da pride večkrat do najhujših grehov. In kar je najhujše, pohujšanje se ponavlja in nadaljuje od leta do leta.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bilo obče znano, da sta higiena in aktivno življenje koristni za človekovo telo. To so priznavali tudi cerkveni dostojanstveniki, vendar so naleteli na fizični problem. Ljudje morajo biti pri kopanju zaradi same narave opravila bolj slečeni, kot oblečeni.
Še na eno nevarnost vas moram opozoriti.V krajih, kjer vode teko, se hodijo otroci kopat. Prav je in za zdravje koristno. Ali kaj se pogosto dogaja? Otroci se kopljejo popolnoma nagi, včasih celo dečki in deklice skupaj! Sramežljivost se izgublja, poželjiva radovednost vzbuja, otroci se nespodobno gledajo, igrajo, dotikujejo.
Preprosti in revni ljudje niso obremenjevali svojega proračuna s kupovanjem kopalnih kostimov zgolj zato, da bi njihovi fantalini in smrklje čofotali po pravilih svete katoliške cerkve. Jeglič pred nepravilnim otroškim namakanjem ni samo svaril, določil je celo čas, ki ga lahko preživi kopajoče se dete, vsako kršenje pravil pa je sankcioniral z uporabo fizične sile.
Kaj ste dolžni? Skrbite, da imajo fantiči kopalne hlačice, deklice pa srajce. Kopati se ne smejo skupaj in ob istem času. Tvoj otrok se ne sme iti kopat, ako tebi ne pove, in le malo časa, četrt ure zadostuje, zato mu določi čas, kedaj mora biti doma. Vse to zahtevaj strogo. Ako otrok ne sluša, ga strogo kaznuj, naj šiba poje! Včasih jih iznenadi, ko se kopljejo, da se prepričaš, če so res sramežljivi, kakor je pred bogom prav.
Če se že nedolžni otroci lahko okužijo z vedenjem, ki pelje naravnost v pekel, je nevarnost pri odraščajočih mladostnikih še toliko večja. Dogajajo se jim stvari, ki jih še ne poznajo, čemur posveti moralistični Jeglič izjemno pozornost. Da bi si zagotovil mladostniško naklonjenost, je opisal telesne spremembe s prijateljskim tonom. Najprej se je posvetil fantovskim težavam, ki jih je po vsej verjetnosti moral tudi sam prenašati:
Že skoro dorasli deček ali fant kar nepričakovano začuti, in to navadno ponoči, v spolnem delu svojega telesa neke nove, do sedaj nepoznane počutke, ki so telesu čudno ugodni. V tem se prebudi, nekako prestraši se, toda hitro zopet zaspi. No, telo ne miruje, ampak ta nemu nerazumljivi dogodek se ponovi večkrat in sicer dvakrat, trikrat, štirikrat v mesecu, kar je doraslemu naravno in pravilno. S telesnimi dogodki so pa združene neke nove misli, namreč misli na deklice, nagnjenje do njih. Toda čudno, nekaj ga od bab odbija, da bi od njih bežal, nekaj pa skrivnostno k njim vleče.
Pubertetnik je sicer nagnjen k neubogljivosti, vendar je skoraj gotovo zmeden, kar omogoča Cerkvi, da ga s pravim pristopom podvrže svoji oblasti. Jeglič je nazorno opisal, kako bi moral potekati razvoj krepostnega mladeniča. Realnost je bila večkrat popolnoma drugačna:
Dobro vzgojen mladenič bo z dekleti občeval, ker ravno mora. Z nobenim dekletom si ne dovoli kake posebne zveze, ker ve, da je to nevarno. Zato pa tudi nobene ne išče, ne ponoči, ne po skrivnih potih ali po samotah. Za pomoč in zmago moli iz srca, večkrat in prav goreče se priporoča devici Mariji.
Dekliške težave so morale biti celibatu vdanemu kleriku še toliko bolj skrivnostne. Jegliču moramo torej priznati veliko mero poguma, saj se pred skrivnostni vrati ženske telesnosti ni ustavil in je pogumno zakoračil v svet dekliških pregreh. Dovolimo si malce špekulacije. Že samo razmišljanje o teh stvareh je vzdržnega škofa bržkone spravilo v neljube skušnjave. A nekdo je umazano delo vseeno moral opraviti in napisati navodila za žensko devištvo:
V tem času začnejo tudi deklico obhajati razne misli na fante. Nekako boji se jih, sramežljivo se jim umika, vendar ji pa oko rado, vsaj skrivaje za njimi uhaja. Čvrsti, korenjaški, ponosni, veseli fantje ji ugajajo. S fanti občuje, ker ravno mora. Včasih pridejo fantje malo v vas. Pri takih sestankih deklica sramežljivo zatrepeta, ne sede med fante ali blizu katerega izmed njih, le bolj od daleč se drži. Drago ji je, da so starši zraven, ali pa kaki strici in tete. No, dolgo pa noče pri fantih posedati, saj čuti, da se ji hočejo vzbujati nečiste misli in občutki. Predno se fantje zavedo, je že ni nikjer. O, skrila se je, skoraj gotovo kleči v svoji sobici pred podobo matere božje, prečiste device in moli k njej, da ne bi kam zabredla, ampak deviško čista ostala.
Za otrokovo nagnjenost do nečistosti so po Jegličevem mnenju odgovorni tudi starši s svojim nečistim življenjem. To prepričanje lahko razumemo tudi kot teoretično osnovo zaničevanja nezakonskih otrok s strani vaških župnikov. Ti so nezakonsko dete zaznamovali tudi s tem, da so ga krstili z nenavadnim imenom, v stilu Pankracij, Melkediziak, Pulherija...
Ako so bili starši kot fant in dekle razuzdani, ako so starši nezmerno poželjivi, podeduje otrok od njihove izprijene krvi močno nagnjenje do nečistega uživanja, telo mu je v tem oziru izredno razburljivo, vsaka, še tako neznatna prilika mu zbudi nespodobne počutke in ž njimi nespodobne želje.
Jeglič se ni bal samo nezakonskega spolnega občevanja. Za preprečevanje slednjega je imel na voljo socialni nadzor v podobi starševske in cerkvene oblasti. Bolj ga je skrbelo igranje z lastnimi organi, imenovano tudi samooskrumba, ki se je dogajalo na skrivaj in se je kot tako izmikalo kontroli.
Nevarno in smrtno grešno je, dotikovati se svojega telesa tako, da se vzbujajo spolni počutki in se telo tudi omadežuje, oskruni. Nevarnost za tako dejanje se začenja, ko se pri fantiču in deklici vzbuja spolni nagon, pa se pri fantiču začne nočni spolni počutek in pri deklici mesečna doba.
Samozadovoljevanje so cerkveni očetje videli kot tisti jeziček na tehtnici, ki lahko zaniha zdrav krščanski spolni nagon v hudičevo pretiravanje. Fant lahko zapade po Jegličevem mnenju v ta greh zaradi radovednosti. V svoji nedolžnosti ga zgolj zanima zakaj se mu v hlačah dela poredni šotorček.
Fant ne ve, kaj je to, ko se mu ponoči pojavljajo novi občutki. nevarnost nastopa, da se začne dotikati. Radi prijetnosti se fant morda večkrat dotikuje. Polagoma pride tako dotikavanje v strast, pa se godi morda vsak dan. Samooskrumba je to. Strast je tako huda, da fanta premaguje in misli, da se ji ne more ubraniti.
Posledica onanije ni samo večno dušno pogubljenje. To se zdi mladeničem predaleč, da bi se ga zares bali. Premeteni Bonaventura jih hoče prestrašiti tudi z grožnjo telesnega pohabljenja grešnika in njegovih potomcev.
Je pa taka žalostna navada za mladeniča nevarna. Pokvari se mu zlorabljeni del telesa, da ga boli in se mu vsaki dan ali vsako noč oskrunja. To je vzrok, da je mnogo moških živčno slabotnih in razburljivih. Ker je telo oslabelo, mož v poznejših letih zgodaj obnemore, nima toliko odporne moči zoper kako bolezen, pa ga laglje premaga in v zakomu ima slabe otroke. Tak rod, pravijo, je degeneriran ali v rodu pokvarjen.
Tudi deklica lahko zabrede v greh samooskrumbe iz radovednosti. Zaradi mesečnega perila ji je dovoljeno, da se večkrat dotika svojega osramja, na tej točki pa se skriva hudič.
Nevarnost telesnega dotikovanja je pri dekletih hujša. Nevarnost se začenja z začetkom mesečne dobe. Deklica ne ve, kaj ta novi dogodek v njenem životu pomeni. Čudno se ji zdi, ni greh, če se hoče prepričati in poizvedeti, kaj je to. Toda v sebi čuti ugodnosti. Neka sila jo vleče, da si jih vzbuja večkrat, vsak dan.
Napol doraslo žensko bitje po Jegličevem mnenju seveda ne dojame resnosti položaja.
Oh sirota, za posledice ne ve. In ko jih sama v sebi začuti, še ne misli ne, da bi mogle prihajati od takega ravnanja. Na zlorabljenih udih čuti boležljivost in naposled krče. Srčni in želodčni živci slabe, vsled tega slaba prebava, prej cvetoča lica pa pred časom venejo in blede. Pozneje utegne trpeti tudi zarod. Vsa zbegana postane sitna, živčno vedno bolj razdražljiva.
Zaključili bomo, kot se spodobi, z najhujšim grehom telesnosti. Za Jegliča in podobne čudake, seveda:
Na žalost more razpihana strast tako podjarmiti človeka, da ga privede do grehov, pred katerimi sama narava zatrepeta, do grehov, o katerih pravi sveto pismo, da vpijejo v nebo, Najgrša in protinaravna nesramna poželjivost privede do sodomskega greha, do greha s svojim spolom.
Komentarji
komentiraj >> Re: 24. 3. 2002
Darko [31/10/2003]
Zdravo!
"Nasveti" od knezoškofa A. Bonaventure Jegliča so prav zabavni. A ste jih že kje objavli, mislim, ne bi za to hodil iskat predvojnih izdaj v Univerzitetno, ko te majo kot za zločinca, če si kaj takega zaželiš.
Darko, gru@email.si
odgovori >>
Re: 24. 3. 2002
potiho [10/11/2003]domača stran
ejla darko, kocine zgodovine so v domeni amrka zajca in njegovih kameradov, in sicer se predvajajo vsako drugo nedeljo ob 14.00 na nassi frekvenci, tako, da lahko tekste slississ interpretirane v zzivo. sicer pa je mislim, marko izdal celo neko knjizzico z teksti, ki jih je obdelal v kocinah, ampak za kaj vecc je najboljsse, da ga kontaktirass po mailu marko.zajc@radiostudent.s i oziroma ga poissccess v novem mestu v njihovem drusstvu novomesskih sstudentov oziroma v klubu lokal patriot, upam, da sem ti vsaj malo pomagala.
odgovori >>