* Greg Cartwright je velika ikona neodvisnega rock'n'rolla. Neprekinjeno se pojavlja na sceni že več kot dve desetletji. V svoji karieri je izdal celo vrsto zanimivih albumov. Vse od The Compulsive Gamblers prek Oblivians in do njegovih solističnih projektov je izkazoval svoj izjemen ustvarjalni potencial. V zadnjem obdobju se je to največkrat dogajalo z izjemnimi The Reigning Sound. V lanskem letu se je na koncertih ponovno pojavil celo s svojimi slovitimi Oblivians. Očitno mu vse te glasbene vloge ne zadoščajo.

Tokrat se je odločil za sodelovanje v superskupini. K projektu je povabil Coco Hames iz nashvillskega rock benda The Ettes. Povezala sta se z Danom Auerbackom in Patrickom Keelerjem iz The Raconteurs in nastala je superskupina The Parting Gifts. Na njihovem prvencu sodelujejo še drugi glasbeni prijatelji: Jem Cohen in Poni Silver prav tako iz The Ettes in Dave Amels, ki ga poznamo kot člana Reigning Sound. Zasedba je več kot obetajoča, njihovi glasbeni učinki pa so blagodejni.

Album Strychnine Dandelion sicer ne ponuja odkrivanja nečesa novega, prej obratno, spušča se globoko v zgodovino pristnega ameriškega rock'n'rolla. Naključni poslušalec bi imel verjetno občutek, da posluša kakšno skupino iz šestdesetih let, saj je tudi zvočna celota oblikovana v izjemno retro zaokorženem kontekstu.

Slogovno je razpon zasedbe izjemno širok. Skladbe so med seboj raznolike in dinamične. Greg je s prijatelji zamešal super kombinacijo garažnega rocka šestdesetih let, countryja in rockabillyja. Vsa zgodba je močno prepojena tudi z melodramatičnim pop efektom dekliških skupin. Navezava na The Shangri-Las, ki so kraljevale v šestdesetih, ne bi bila prav nič napačna. Osrednja nit albuma kljub vsemu ostaja garažni rock'n'roll. Ta se močno spogleduje s prvo fazo tako imenovane britanske invazije bendov, kot sta na primer The Who ali The Kinks. Celota je povezana tudi z odtenkom uporniške punkovske drže in recept za dinamčino glasbeno izkušnjo je na tak način zagotovljen.
Sodelujoči so pri ustvarjanju albuma ubrali odlično mero neotesanosti, nalezljive všečnosti in popolne odbitosti. Našteti elementi pridejo do izraza skozi pop senzibilnost, ki jo nosijo v sebi pesmi The Parting Gifts. Izjemno spevne, melodične in rahločutne so zgodbe, ki se pletejo skozi razbrzdano navihanost ameriškega vsakdana. Osrednjo vlogo pri pisanju pesmi je več kot očitno prevzel Greg Cartwright. V njegovih pesmih se razkrivajo dramatične izkušnje izgubljenca, ki hrepeni po objemu svoje drage in iskanju neskončne poti, ki bi ga vendarle pripeljala domov. Vlogo ljubljene osebe odlično odigra Coco Hames. Nagajivo, neuklonljivo in na trenutke celo uporniško se odziva na Cartwrightova moledovanja in neuslišane prošnje. Pesmi si sledijo v zanimivem zaporedju in izpadejo kot pretkan dialog med hrepenečim vandrovcem in razočarano razuzdanko. Album se torej na duhovit in hudomušen način loteva ljubezenskih zagat in želje po vrnitvi v varno domače okolje. Ta vrnitev se na koncu izkaže kot neizvršljiva z zaključno skladbo albuma »This House Ain't A Home«.

Rahločutne zgodbice pridejo še veliko bolj do izraza ob izvrstni, čutni interpretaciji vseh udeleženih glasbenikov in dodelanih, dinamičnih aranžmajih. Pop senzibilnost je močno zaznamovala »Strychnine Dandelion«, saj so skladbice zelo melodične in hitro nalezljive. Tu pa tam izstopa kakšna garažno rockovska »našpičenka«, kot je na primer skladba »Don't Stop«, ki poskrbi za dinamično raznolikost in iskrivost glasbenega dogajanja. The Parting Gifts poskrbijo tudi za psihedelične trenutke. Ob poslušanju skladbe »Don't Hurt Me Now« so mi takoj prišli na misel The Seeds in 13th Floor Elevators. Skratka, za slogovno raznolikost so Parting Gifts resnično dobro poskrbeli, vse skupaj pa so oblikovali v celovito glasbeno zgodbo. Ta bo očarala tiste, ki se radi ozrejo v zgodovino ameriškega rock'n'rolla in niso pretirano obremenjeni s sodobnimi rockovkimi trendi.

pripravil Brane Škerjanc