Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
7. 4. 2002 (3977 bralcev)
Nedelja, 7. 4. 2002



V nebo vpijoče kocine zgodovine je skonstruiral Marko Zajc.

Mesta ljubljanskega ne maram popisovati, le toliko bodi omenjeno, da priimka »bela Ljubljana« še ne zasluži, ker je preveliko gnjezdo nemškutarije in drugih nečednosti. Beli se le počasi in najboljše upanje je, da bo prej ali slej zopet bela. Zdaj pa je kvečjemu polovičarska in to v dvojnem obziru; po jeziku in po noši, to je na pol gosposka, na pol kmetiška, - na pol nemškutarska, na pol slovenska. Čisto nemška ne more biti, ker jej manjka pravilne nemščine. Nemškemu ušesu je ta nemščina tako zoperna, kakor na primer bolnemu človeku brlizganje lokomotive ali kovanje 10 kovačev. Gospode prave namreč v Ljubljani skoro ni, le malo rastlin je gosposkih, pa še teh ne smeš postaviti pod drobnogled, ker bi tu pa tam zapazil, da so zrasle na kmetiškem gnoji.


O zaplankanosti glavnega mesta slovenskega bi se dalo razpravljati tudi na začetku 21. stoletja. Nemškutarjev bi najbrž bore malo našli, prevzvišene jare gospode, ki misli, da njihov drek ne smrdi, pa ima Ljubljana toliko, da bi jih lahko izvažala. Na slovenske intelektualce, vajene kozmopolitskega Dunaja, je po končanem študiju lajbaharsko zatohlo ozračje delovalo kot kletka. Nekateri so se povsem prilagodili, drugi pa so se oprijemali rešilne bilke v podobi sarkazma. Eden slednjih je bil tudi pikri novinar Jakob Alešovec, katerega je Josip Jurčič krstil kar za »revolver žurnalista«. Leta 1879 si je drznil napisati satirični opis ljubljanskih karakterjev, v katerem si je privoščil vse sloje belega mesta. Zaradi aktualnosti bomo začeli pri zdravnikih. za njihove težave Alešovec tako kot večina današnjih Slovencev enostavno ni imel posluha:

Ta mož je slabi nasledek greha prvih staršev; če bi Adam in eva ne bila grešila, bi ne bilo treba smrti, toraj tudi »doktorja« ne. Naredi se lahko iz vsakega človeka, ki ni prezabit. Kakih 16 let šole, potem par let vaje ob človeškem mesu, pa je doktor gotov. Z diplomo v žepu se nasloni najprej ob kako bolnišnico in je »sekundarij« To je pomočnik prvega zdravnika. Ko dobi toliko »pacijentov« to je trpinov, ki se mu dajo za poskušnje), da si upa ob njih samih živeti, začne kupčijo na svojo roko.

Zdravljenje ranocelnikov razdeli Alešovec na kruto in bolj človeško. Pri zadnjem mu je v veliko pomoč podoba lekarnarja, za katerega, kot bi lahko pričakovali, Alešovec ne najde prijaznih besed. Vseeno je prepričan, da imajo visoke cene nagnusnih zdravil svojo vlogo pri narodnemu gospodarstvu:

Bolnike zdravi z podolgastimi koščki papirja, tako zvanimi recepti, dragimi nakaznicami, za ktere se v »latinski kuhinji«, po domače »lekarnici«, dobe razne pijače, mazila, štupe, zvaljki in druge nenaravne reči, kterih zdravemu človeku treba ni. Da bi taka »zdravila« bolniku vselej in gotovo škodovala, se ne more trditi, kvečjemu večkrat ne pomagajo; navadno jih pa bolnik uživa, dokler more, in ko več ne more, ga spravijo k sv. Krštofu, dediči pa za njim plačajo vse, kar smrt stane, toraj tudi zdravnika in lekarnarja. Koristna so taka zdravila vsekako, če ne bolniku, pa zdravniku in lekarničarju, ki ob novem letu doktorju tudi kaj v roko stisne, če je bila letina dobra.

Po Alešovičevem mnenju naj bi doktorji hitro pozabili na hipokratovo prisego in poklicno odgovornost. Ukvarjali naj bi se zgolj s tem, kako iz bolehnega človega izcediti naveč denarja:

Bo li to, kar stori, pomagalo, ali ne, za to zdravnik ne prevzame nobene odgovornosti, in večkrat, kedar kdo umre, reko ljudje, da ga je zdravnik pod zemljo spravil. Ali kaj se briga mož za take besede nevednosti! On zahteva svojo plačo, »honorar« imenovano. Navadno si pridobi tudi premoženja, kar je naravno, ker pri njem še smrt ni zastonj.

Prav tako so bili zdravniki, sodeč po tem opisu, brez predsodkov glede sprejemanja daril in ostalih podkupnin:

Če se mu kak ozdravljeni bolnik za umetno pomoč izkaže s posebnim darilom, je zdravnik tega še najbolj vesel. Od tod prihaja menda latinski pregovor »praesente medico nihil nocet«, kar bi se v slovenskem jeziku reklo najbolje: »presenti (darila) zdravniku nič ne škodujejo«.

Pravzaprav je največja nevarnost za ugleden položaj zdravnika v človeški družbi zdravje, zato ga ne čisla preveč. Idealni bolnik je hipohonder in odvisnež, čigar bolezen se ne sme ozdraviti, pač pa vzdrževati na srednji stopnji. Takšen lahko boleha tudi desetletja in pridno polni zdravniško blagajno:

In res zdravniku ni bolj nenaravne stvari, večega škandala, kakor popolnoma zdrav človek; tak mu je kakor tatu Wertheimova železna kasa, kteri se nikakor ne more priti do živega. Še bolj pa sovraži one vrste ljudi, ki zdravijo brez pismene pravice; te imenuje sleparje, mazače, ter jih preganja kakor lovec lisico, ki mu zajce pobira. Najbolj pak obrajta tiste, kteri so njega in njegovih zdravil že tako navajeni, da ne morejo brez njih živeti; to so mu kravice, ki vedno mleko dajejo.

Poleg zdravnikov po Alešovičevem mnenju ugonabljajo Ljubljančane tudi gostilničarji. Pravzaprav so tudi oni neke vrste zdravniki. Njihova zdravila ponavadi bolnikom bolj teknejo, tudi veselje in dobre družbe si deležen tukaj več. In ker je smeh pol zdravja, tudi preveč popite pijače ne škodi. Razen če nisi namesto vina deležen škodljivega zvarka, kar naj bi se v Ljubljani večkrat dogajalo:

Gostilničar (homo spirituosus). Po svojem poslu spada med sesalke ali polipe, sesala njegova, s katerimi ljudem mozek srka, so natakarji in natakarice. Nekateri ga štejejo tudi med barvarje, ker ima to lastnost, da rad vodo barva, še drugi med kemikovce, ker včasih pijača, ktero ljudem prodaja, ni le pobarvana in okisana voda, marveč se v njej nahajajo še druge reči, le žabe ne, ker bi v taki robi ne mogle živeti. Izurjen je le v računstvu, čeravno tudi ni nezmotljiv, a če se zmoti, se to nikoli ne zgodi na njegovo škodo. Vest mu je široka, usmiljenja ne pozna.

Alešovec je kot pravi znanstvenik in poznavalec ljubljanske birte razdelil na več tipov. Začel je z restavracijami za bogatejše meščane, kjer so gosposki samo zunanji izgled, nadutost in nerazumno visoka cena. Gurmanskih užitkov in kakovostne pijače tam ne gre iskati.

Gostilničar za gospodo (Polypus nobilis). V njegovem brlogu je vse prav gosposko. Pri tem vino ni boljše, kakor v kaki gostilnici ljubljanske okolice, ker to lastnost imajo vsi gosposki gostilničarji v ljubljani, da dobrega vina ne točijo. Od pol litra te že mora glava boleti, če si le božji. Tudi golaž iz ostankov prejšnjega, če ne prejšnih dni, je posebnost take gostilnice in zaleže toliko, da se vsaj leto dni vselej streseš, kedar kdo to besedo izgovori. Preobjesti se je težko, bo prej mošnjiček tvoj prazen, nego želodec poln. Predno greš iz brloga, pustiš toliko denarja, da misliš, da si desetice požiral in dvajsetice pil.

Do manj gosposkega krčmarja je Alešovec bolj naklonjen. Njegovih dobrot je bil brez dvoma večkrat deležen, zato ni čudno, da gre za enega izmed najbolj pozitivnih karakerjev v njegovi knjigi. Ljudem, ki so mu pripravljali hrano in pijačo, se očitno ni želel zameriti:

Krčmar boljše vrste (pater familiaris). Njegov brlog je že manj olepšan, mize so pač še pogrnjene ali vsaj z usnjenim platnom prevlečene. Pijača je boljša, če ne prav dobra, ker se toči nepokvarjeno domače vino, jed okusna in porcijoni veliki. Gosti morajo biti pri njemu le veseli, pijani pa ne. Zadnjim se pipa tisti hip zapre.

Gostilničarjem nižje vrste ni tako prizanašal. Kot se konzervativno usmerjenemu gospodu pritiče, je nočne zabave v nelegalnih pajzlih ostro obsojal. Vseeno jih je opisal z veliko mero natančnosti, ki je lahko izvirala zgolj iz udeležbe same:

Krčmar nižje vrste (HOMO COPULATOR SPECULANS) Ta brlog je že ves na nižji stopnji. Mize niso pogrnjene, postrežba je ženska, kletarici se vidi burna preteklost že na obrazu in postavi. Pijača in jed ni za razvajene ljudi, celo za kmeta ne. Podnevi res ne boš videl znanega človeka iti v tak brlog. Zato krčmarju tudi ni treba skrbeti za kuhinjo, pač pa za take ženske, ki so z vsakim prijazne. Preveč obnošene ne smejo biti, da gostu ne jemljejo apetita, ker potem gre še, predno je prvi četrt litra godlje iz vina in vode izpraznil.

Najnižja napajališča za ljudi, ki jim je usoda namenila prosjačenje in revščino, so bili Pušelšanki, kjer se je točilo predvsem žganje. Alešovec je kot dober kristjan pokazal nekaj sočutja, vendar beračev pretirano ni zagovarjal in se je rajši zgražal nad njihovim početjem:

Žganjar (homo veneno vivens) Brlog tega moža je nečeden, temen, zrak v njem je zaduhel, prekajen s špiritom, smrdljivim tobakom in drugimi dišavami. Gostje so ljudje nižjega stanu: delavci, lenuhi, berači. Vsak obiskovalec tega hotela se odlikuje po strgani, oguljeni in umazani obleki, razmršenih laseh in zabuhlem obrazu. Na kredo nobeden nič ne dobi, nasprotno je še celo navada, da se položi denar na mizo, še predno je mali kozarec nalit. Kedar pa ni nič okroglega v žepu, krčmar še vode ne da, pač pa se prošnjiku, če je preveč siten, pomaga čez prag prej, nego ga je volja iti.

Alešovec se je držal starega prepričanja, po katerem beraški lenuhi izkoriščajo človekovo dobrodelnost za pijančevanje in greh:

Najživahneje je po takih hramih v petek in soboto, takrat vidiš te goste, moške in ženske, iz zakristij, kjer so miloščino dobili, v procesijah kakor mravlje naravnost marširati v žganjarijo, iz katere je potem slišati že dopoldne pouličnih pesmi.

Filmska podoba natakarja kot psihoterapevta, ki dobrotljivo posluša težave gostov, je bila našemu piscu docela tuja:

Natakar ali kletar (spiritus serviens). Nahaja se le po gosposkih gostilnicah in je tuja, k nam presajena rastlina. Pri plačevanju moraš paziti, da te nevednost tvoja ne stane 20 do 30 kron preveč. Oblečen je elegantno, bel in črn, počesan kakor da bi ga polž oblezel. Gostov ne ceni po bogastvu ali po tem, kar so v življenju, marveč po trinkgeldu, zato ga boš videl velikim gospodom, kateri plačujejo le to, kar zajedo in zapijo, ravno tako počasi streči, kakor revežu, ki ima komaj toliko, da pije četrt litra vina. Če zato kako robato sliši, je ne da nazaj, nego si jo le zapomni in povrača s tem, da dotičnemu nosi pijačo in jed najslabšo, kar se je more dobiti. Tudi pri računu ga rad useka, posebno izurjen je v tem, če piše gostu račun na listek. Kakor bi trenil, se utegne dvojka spremeniti v 12, 22 itd., in to največkrat takrat, kedar je veliko ljudi. Če ga pri tem zasačiš, se bo zgovarjal, da se je zmotil in ti dal nazaj. Navadno pa ga ne bo nazaj, če boš še tako upil.


Komentarji
komentiraj >>