Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
CHARLES BRADLEY: No Time For Dreaming (Dunham/ Daptone, 2011) (ponovitev 11. 2. 2011 ob 00.30) (1892 bralcev)
Petek, 4. 2. 2011
Borja



* Dunham, sicer podzaložba soulersko funkerske velikanke Daptone, se je v zadnjih dveh letih predvsem z uspehom plate Make The Road by Walking skupine Menahan Street Band usidrala kot ključni vir "pravega" soula. Ista zasedba zdaj spremlja veterana, 63-letnega vokalista in showmana Charlesa Bradleya na njegovem hudo zasluženem in desetletja prepozno izdanem prvencu No Time for Dreaming. Bradley, ki ima za sabo polnomadsko in trdo življenjsko pot, pripada stari šoli "baladnega" soula in z “real deal”, naštudirano in puristično spremljavo ter produkcijo popolnoma prepriča.

Charles Bradley, letnik 1948, je odraščal v Brooklynu v New Yorku. Svoj idealni poklic je spoznal, ko je pri trinajstih letih v kultni dvorani Apollo videl nastopati Jamesa Browna. Takoj je začel trenirati njegove plesne muve in vzklike. Vendar pa se njegove mladostniške pevske ambicije niso uresničile, saj je njegov prvi bend hitro razpadel, ker so bili njegovi kolegi vpoklicani v Vietnam. Bradley je po tem živel polnomadsko življenje. Večinoma je delal kot kuhar, živel na Aljaski, v državah Maine in New York, skoraj dvajset let pa v Kaliforniji. Ves čas se je ukvarjal tudi z muziko, a bolj ljubiteljsko, pravega benda ni zbral na kup nikoli. Po raznih kuharsko-pevskih epizodah se je odločil, da se vrne k družini v New York. Naveličan kuhanja je pri petdesetih letih delal kot hišnik in spet se je začela premikati tudi njegova pevska kariera. Namreč, po brooklynskih klubih je izpilil nastop Black Velvet, pri katerem je v bistvu posnemal plesne in pevske rutine Jamesa Browna. Na enem teh nastopov ga je opazil Gabriel Roth, prva glava založbe Daptone, in ga dobesedno zvlekel v studio, kjer je posnel svoj prvi single. Roth je Bradleya potem predstavil tudi mlademu kitaristu Thomasu Brennecku, z njegovim bendom The Bullets sta sledili še dve mali plošči. Ko so Bullets razpadli, so na njihovih “ruševinah” nastali afrobeataši The Budos Band, Brenneck pa je začel tudi inštrumentalni, klasično soulerski projekt, v resnici spet kombinirano skupino, ki se je potem poimenovala Menahan Street Band. Brenneck ves ta čas ni pozabil na Bradleya, obljubil mu je, da je treba njegovo zajebano življenjsko zgodbo povedati v obliki albuma. Brenneck je obljubo držal, saj je za založbo Dunham, ki jo vodi, posnel Bradleyev prvenec, ki ga je gospod torej le dočakal - v svojem 63. letu starosti.

Glede na to, da je Bradley večji del svoje kariere posnemal nastopaštvo Jamesa Browna in glede na to, da celo fura isto frizuro, so tudi pri plošči No Time for Dreaming vzporednice očitne, vendar Bradley vseeno ni tak zabavljač. Njegov glas je raskav, predvsem pa je melanholičen pri pisanju besedil. Njegove rime govorijo o razočaranju nad ameriškim snom, žalostjo ob bratovi smrti in dreku, v katerem smo dandanes ... Vendar vseeno ohranja kanček pozitivnosti, podobno kot je značilno za klasični soulerski material, in tu lahko spet povlečemo analogijo z vsaj koščkom Brownovega kataloga, na primer z rahlo moralističnim albumom Hell.

Največja moč ploščka No Time for Dreaming pa vseeno tiči deloma drugje. Ne gre torej le za občudovanje glasu “pravega” retro soula šestdesetih let, prepriča namreč predvsem domiselna kombinacija glasbene spremljave in Bradleyevega vokala. Brenneck je prebrisan glasbenik in verjetno je že pred dvema letoma ob snemanju inštrumentalne plate skupine Menahan Street Band začutil, da bi se vokal Charlesa Bradleya na podlage usedel sijajno. In imel je hudičevo prav! Poseben, dosledno in puristično starošolski, prostorski zvok skupine zahteva posebnega pevca in prav tako ga zahtevajo njihovi kratki, a razvejani aranžmaji, ki spominjajo na zlata leta založbe Stax in njenega hišnega mojstra Isaaca Hayesa. Bradley ne samo da se spopade z zahtevno vlogo, ampak jo izpelje skoraj perfektno. Preko inštrumentacije, ki je čvrsta kot kamen skala kost in ki se strogo drži estetike, ki jo je zasedba začrtala s svojim preteklim materialom, nametava nespolirana in neolepšana besedila, kot da bi šlo za njegovo deseto ali pa vsaj peto plato, ne pa za prvo. Če je starejši opus skupine Menahan Street Band nekakšno glasbeno izhodišče tudi Bradleyevega projekta, pa je edino, česar jim tokrat ne uspe povsem ponoviti in uloviti, razmerje med baladami in udarnejšimi kosi. Na No Time for Dreaming so le uvrstili eno ali dve baladi preveč, kar pa spet v druščini založbe Daptone ni prvič. Podoben pomislek se je pojavil pri zadnji plošči njihove glavne izvajalke Sharon Jones in zasedbe Dap Kings, zasedbe, katere član je seveda tudi Thomas Brenneck.

No Time for Dreaming, album, ki je izšel v prvem mesecu leta 2011, postavlja izjemno visok standard in vprašanje je, če bomo v celem letu slišali bolj sklenjen, dodelan, zvočno picajzlast, masten, enoten in prepoznaven soulerski izdelek. Soul je ponovno udaril in pokazal svojo moč pred dobrimi petimi leti in zdaj je že brez dvomov jasno, da ni šlo le za trendovsko muho. Kar pa je za Charlesa Bradleya, ki je moral na priložnost, da posname svoj prvenec, čakati desetletja, prekleto dobra novica.

pripravil Borja Močnik



Komentarji
komentiraj >>