Nedelja zvečer ob praznem hladilniku in naraščajoči lakoti je klicala k takojšnjem ukrepanju. Ob zdesetkani delujoči gostinski in trgovinski ponudbi so bile možnosti izbire seveda maloštevilne. Za rešitev je bila preko naključnega iskanja na spletu izbrana gostilna pri Jovotu. Slednja pri ponudbi združuje možnosti restavracijske postrežbe in dostave na dom. Se pravi, na bone lahko jeste tam ali doma, velja pa omeniti, da se dostava zaračuna nekaj centov več.
Na drugi strani signala se je oglasila nezainteresirana srednje prijazna posrednica, ki je predvidevala dostavo kosila v roku ene ure. Pajčevina v trebuhu je botrovala naslednjim fantastičnim razmišljanjem. Se pravi netipična dvojna ponudba, izvirna restavracija na Poljanski 99, ki se v obliki dostave lahko materializira pred domačimi vrati, je v mislih zavzela obliko hobotnice, ki bo zdaj zdaj priplavala do vrat. Verjetno bodo prejšnji stavki ostali nerazumljeni, je pa dobra novica, da jih tudi ni potrebno doumeti, ker nas seveda zanima realistična dostava hrane.
Ta je v resnici prispela v okrogli uri. Pohvaliti gre dostavljalca, ki se je celo potrudil in našel prava vrata. Pri konkretni hiši se različni bolj pragmatični dostavljalci ponavadi ustavljajo kar pred glavnim vhodom in potem kličejo, naj se pride po hrano.
Kakorkoli že, hrana je bila končno na mizi, ali dopolnjeno rečeno, na mizi v nekaj grdih plastičnih posodicah. Prvi pogled nanjo je bil toliko bolj razočaran, kolikor večja so bila prejšnja pričakovanja. Vsekakor se ni zdelo vredno umazati čistih krožnikov, po sili razmer pa je bilo pa vseeno potrebno uporabiti domač pribor.
Precej velika porcija goveje juhe z nekakšnimi utopljenimi kruhki, ki bi bila boljša, če ti kruhki ne bi bili predhodno v juhi toliko časa kot so, primerjalno gledano, korale v morju. Precej verjetno je, da je bilo vse skupaj iz instant vrečke, predvsem nekaj koščkov peteršilja, če je tisto sploh bil peteršilj. Vse skupaj je vsaj dajalo tak izgled.
Povprečni juhi je sledila tudi povsem povprečna in precej ohlajena glavna jed. Ocvrt oslič z rižem je torej postal predmet natančnega opazovanja. Porcija obsega dva velika ocvrta osliča, relativno malo riža in rezino limone. Nesorazmerje med količino ribe in riža je botrovalo rahli nejevolji in nič ni pomagalo, da sta porcijo dopolnjevala dva kosa belega hlebca. Kajti najbolj smiselno se je zdelo mešati okus premalo slanega riža z malenkost preveč slanim osličem. Vseeno pa je za pohvaliti neznano vrsto riža in pa prisotnost koščka limone.
Za razliko od prejšnjih jedi, pa se je popolnoma ustavilo pri solati. Nenaden in presenetljiv odpor do solate je bilo vsekakor potrebno povezati z vzrokom. Na splošno bi se lahko solato iz dostave ali iz gostiln brez solatnega bara postavilo na skupni imenovalec z ugotovitvijo, da imajo ob skromni količini bolj ali manj univerzalen okus. Ta konkretna solata, na prvi pogled ni bila nič drugačna od povprečne dostavljene solate.
Da bi torej prišel zadevi do dna, je ob svarilnem občutku počasen grižljaj ugotovil, kaj je botrovalo prejšnjemu vihanju nosa. Namreč endivija s koščki rdečega radiča je bila skorajda nezabeljena, oziroma njun lastni naravni okus je dopolnjeval okus čebule in fižola, ki sta bog ve kaj delala zraven. Torej, zakaj je tistih nekaj koščkov fižola in velik kos čebule s približno tremi manjšimi koščki sicer že malo rjave čebule, v tej mešanici? Ali zgolj zato, da nadomešča oziroma zakrije nazadovoljivo zabelo solate, ali zato, da tvori originalen okus? Vsekakor boljši bi bil sam fižol s čebulo ali sama solata, če pa se jih že tlači skupaj, bi bilo morda bolje izpustiti čebulo.
Tudi pri sladici ne bomo pretiravali s hvalo. Šlo je za nekakšno pito, ki sta jo polnila nekakšna sladka pena in nekakšen sirupov preliv in morda še kaj. Potresena je bila verjetno s kokosovimi koščki. Potrdila je povprečnost, ki jo je s sladkobo morda skušala prikriti. Zdelo se je, kot da skuša umetno igrati na okus jedca, da bi si morebiti popravil spomin na kosilo. Slednjemu je lepšalo estetsko sliko še dva decilitra pomarančnega soka Happy Fruits.
Pri Jovotu lahko na bon pokličete dostavo za 3,91 evra ali jeste tam za 3,51 evra. Za vsak bon prejmete kupon, ko teh zberete 10 imate gratis kosilo. Morebiti, glede na to, da gre bojda za najznamenitejšo ljubljansko restavracijo z balkansko hrano, se najbolj splača držati prav te ponudbe. Kar pa je predpostavka, ki je na tem mestu ne bomo več preverjali. Je pa avtorica tega prispevka ugotavljala, da najbrž ni edina oseba, ki je v zadnjem času jedla nekaj iz ostale ponudbe, sicer bi jo bili bržkone že ukinili. Je že tako, da kdor visoko leta in bi najraje videl po fantastični poti zapolnjen hladilnik, lahko pri tem ostane lačen.
Jedla je fantastično navdahnjena Eva
Komentarji
komentiraj >>